Najin dan

V zadnjem času je postalo očitno, da čeprav je Rene Arneja izredno lepo sprejel, pa vseeno pogreša malce moje pozornosti. Večkrat je predlagal, da gremo kar ven in pustimo Arneja lepo doma, ko sem jaz dojila, bi se on crkljal in podobno. Ampak nič kaj kritičnega.

Zato sva se s Staro mamo odločile, da zamenjamo običajno rutino, ko ona pazi Reneja, jaz pa Arneja in jaz ponudim nekaj uric neomejene pozornosti Reneju.

Odločila sva se, da greva malce na Meline (sprehajalna pot nad bloki, ravno prav za kratek sprehod) in metat kamenje v Potoček (ja z veliko, tako mu je ime). Potem pa sva med hojo, zavila malce s poti, da bi si od blizu pogledala še neko anteno in pot, namesto proti potočku, nadaljevala kar v hrib proti Stajem.

In me je pošteno presenetil. Strma pot, po kateri navzdol trenira Tanja Žakelj, Enej pa ponavadi pol poti cvili. Rene pa je kar grizel in grizel v kolena, brez postanka, brez malice, pijače, počitka...direkt v klanec. Opazovala sva živali, od mravljinčkov, čmrljev, gosenic do kamule (njegov izraz za čebelo, muho in komarja skupaj) in rožic ter podrtih dreves.

Vmes je pokal svoje finte, da sem se pošteno zabavala.

"Mami, tam zej pačaki. Ne naprej, tam pačaki." Pa je šibal kakih deset metrov naprej.
"No, prid zej, zej pa johk prides". Pa spet, jovo na novo.


Rene: "Ojej, lej, padrtu je deu! Tiba papaut!
Jaz: "Joj, Rene, veš, dreves se pa ne da popravit ko so podrta."
Rene: "Ja, papaut, Ati bu papau. Bu ati papau!

Še celo veverico sva srečala.
Jaz: "Rene, lej, veverica!"
Rene, odpre ruzak: "Lačn sm!"

Vmes sem mislila, da bo potreboval počitek in mu omenila, da lahko počivava.
"Ja, ja..bom gor pačivau, ka sm zlo span."
Ne bodi mona, si je mulc na vrhu, na cesti, dejansko dal ruzak na tla, glavo na ruzak in se pripravil, da bo kar malce zadremal. Na srečo je potem kmalu njegov pogled pritegnilo nekaj bolj zabavnega, kajpavemkaj, in sva šla lahko nazaj.

Kriza je nastopila šele kak kilometer pred domom, ko je dvakrat zapored padel na rito in je imel vsega dovolj. Pa že krepko čez svojo uro z počitek je bil in tudi Frutabela je že izgubila svojo supermoč. Še dobro, da sva potem srečala še kopača, pa vodo da sva jo lahko obmetavala s kamenjem, pa potem je bila spet taka potka za plezat...

Res sem bila ponosna nanj in presenečena nad njegovo spretnostjo in vzdržljivostjo, ker je še pred kratkim komaj prehodil naš mini krog.

Arne pa še opazil ni, da naju ni bilo. :)

Za začetek, čez 140 stopnic.

Piiiid, zej pa joh pides.

Na tej fotki nekje je veverica. Če jo najdete vas peljem na kavo. Jaz je ne najdem več. :)

Sikej ad tajata šubla.

Pet jagodnih srčkov.

Bo ati papau deu.

Pa še končni rezultat. :)