Zdej pa bo... majkemi... happy end at last?

V noči iz nedelje na ponedeljek mi je spet odbilo.
Že n-tič letos.

Da se noč ne bo dobro končala, mi je bilo jasno že ko sem pred spanjem nastavila alarm. "Nastavili ste bujenje čez 7ur in 19 minut".

In ko sem malce pred polnočjo končno zaspala me je le nekaj minut zatem zbudil jok.

Ponavadi ga takrat peljem lulat ali mu dam požirek mleka in potem lahko gremo nazaj spat za kako urico, dve ali tri, dokler se spet ne zbudi.

Nekaj časa je bil že navajen, da je lepo zaspal v svoji postelji. Fiksna večerna rutina: večerja, bana, pižama, zobe umit, pravljica, zapremo luč in mami gre iz sobe in zaspimo. In je spal mirno do minute ko sva šla midva spat. Minuta gor ali dol.
Potem sva ugotovila, da mogoče ga je strah teme in sva pustila luč v kuhinji. In je pomagalo. Ni se več zbudil, ko sva šla midva spat. Zbudil se je okrog treh, šel lulat in nato je nekajkrat celo spal do jutra v svoji postelji. Ravno toliko, da sva si že čestitala. Zmaga.

Japajade.

Potem pa smo zboleli, nekajkrat je prespal pri Stari mami in prav hitro pozabil na vse lepe navade. Spet ni bilo več šans, da zaspi tako, da midva zapustiva sobo. Ne, spet naj bi ga držala za roko ali sedela ob postelji. In seveda se je potem zbudil vsako uro, ko je ugotovil, da naju ni več ob njemu in vsakič ga je bilo težje spraviti nazaj spat v svojo posteljo.

Nazaj na nedeljsko noč.

Ko končno zaspim, se ob 0:10 zasliši njegov jok.

Ga peljem lulat in hop nazaj v posteljo. Ni šans. Zavija v najino sobo. 

Vse ok in prav... ampak miško... v moji postelji ni več prostora zate. Že itak postelja ni prav velika, ampak dokler je micen mi je vse ok. Zdaj, dva meseca pred prihodom novega člana, ko že itak ne morem spati, ko že itak zaseda prostor v postelji moja blazina, ki jo objemam, če sploh hočem spati. Da me zdajle še on vsako noč zrine s povštra na zadnjih 20 cm postelje, da se zjutraj zbudim vsa trda in z mravljinci v prstih na rokah. To pa ne. Ne bo šlo.

Hočem ga peljati spat. Ampak ne gre. Mulo se dere, kot da bi klali prašiča (ne pretiravam, bom enkrat prav posnela). Strašno trmast je postal.

Ne pomaga nič. Ampak vztrajam. Končno se pogodiva, da če gre v posteljo, mu prinesem malo mleka. Ga poležem na posteljo, seveda sem se zraven še z glavo užgala v rob. Trebuh mi poka po šivih. Super, še ena strija.

Dobi mleko in nato me hitro zgrabi za roko. "Mami tuki sidau!" In potem sem čepela tam zraven njegove postelje (kar se je zdelo kot) celo večnost. Vsakič, ko se mi je zdelo, da že spi, sem se poskušala dvigniti na noge in vsakič še ni spal. In to je kar trajalo in trajalo. In naenkrat sem se tako zasmilila sama sebi, da so se mi solze kar same vlile. Šla sem iz sobe in ga predala Davidu. Me ne zanima kaj bo počel, v mojo posteljo nima vstopa. In jok se je nadaljeval še kar nekaj časa.

Pa je zaspal, pa se je spet zbudil. Ko je končno prav zares zaspal je bila ura 1:45 zjutraj.

Z Davidom sva sklenila, da tokrat morava pa napraviti načrt. Kako bova to do konca speljala. Ker kar je preveč je pa preveč.

Čez dan pa taka faca, da mu človek sploh zameriti ne more tega njegovega razgrajaštva. Še dobro.

Naslednji dan sva naredila plan. Ponoči izmenoma vsak enkrat vstajava. Tako, da se tudi midva nadzorujeva. :)  Ne dovoliva mu zapustiti postelje, spljoh. Niti ob petih ponoči, ko res nimaš energije za prerekanje in bi se najraje naredil, da ga ne slišiš ko se plazi v tvojo posteljo. Najina soba je do konca off limit. Aja, pa totalno nevzgojni ukrep, podkupovanje s čokolado. :)

V ponedeljek je bilo že takoj bolje. Očitno je vztrajanje iz nedelje obrodilo sadove. Zvečer sicer še vedno ni hotel zaspati ampak ko je zaspal se je že takoj čutilo, da je v zraku povsem drugačen mir kot ponavadi. Prej se je zbujal na na vsako uro. Prvič že ob desetih, tokrat je spal do polnoči. Potrebna so bila še tri posredovanja, nekaj je bilo še joka. Danes ponoči, smo posredovali samo še enkrat in spal je do jutra. 

Evo. 

Včeraj zvečer sem jima po knjigi odprla še pesmice iz tečaja angleščine, prinesla kozarec vode in dečko je v nekaj minutah zaspal. Brez joka. Kar verjeti nisem mogla.

Zdaj pa še nekaj dni vztrajanja, da se mu fino usede v možgane. Potem pa menda bo.

In kar je najlepše. Fantinec se zdaj zbuja naspan in dobre volje. Zjutraj kar pleše po dnevni. Da o tem, kako dobro se počutim jaz, sploh ne zgubljamo besed. 

Komaj čakam, da se toliko navadi na spanje, da se bo potem med vikendi lahko vendarle spet prišel kdaj pocrkljati k nama. A kaj, ko takrat je itak bolj zanimiv "Tamaž" (lokomotivček). :) Kdo rabi mamo, ko imaš risanke?