Greva dan lovit

Včeraj zvečer je bil Enej še rahlo vročičen, zato smo se odločili, da danes še ostane doma. Glede na to, da sem itak doma že zaradi Reneja. Ampak danes je bilo povsem očitno, da ja fant že povsem zdrav.
Cel dan ga je kar razganjalo. Kar šprintal je po stanovanju. Dnevna, kuhinja, dnevna, kuhinja, soba, dnevna. Zato sva se pod večer odločila, da greva poskušat uloviti sonce, ki se je umikalo vse višje v hrib.

Začetek je bil dober. Potem pa se mu je nekje na pol poti spodrsnilo na blatu. Potem pa jok, konec, ne gre več. In šele po kaki minuti sem ugotovila, da je razlog ta, da ima umazane hlače. Ne, da je utrujen. Ne, umazan. A bejž no!

Na tej točki je bilo moja vloga mame resno na preizkušnji. Fant se ni in ni hotel premakniti naprej in nisem vedela, do katere točke vztrajati in ga siliti naj gre naprej, čeprav noče, ali popustiti. Tokrat sem vztrajala. A mi je komaj uspelo. Se mi je zdelo, da sem že malce prestopila mejo. Kar obrnila sem se in šla naprej. "Ti kar pojdi nazaj, jaz grem naprej."

Takrat me je v joku začel zasledovati, prav počasi. Počakala sem ga, da me je počasi, počasi ujel in me prehitel. Takrat pa KLIK, preklop in vse je ok.
Potem sva pa plezala ko srnce, nabirala telohe, zasledovala predhodnike in na veliko debatirala.

In kako ponosen je bil, ko sva prilezla na vrh. Sva morala takoj poklicati atija, da sva mu povedala za najin uspeh in se kar takoj dogovorila, da bi to morala početi vsak dan.

Potem... pa sva nekaj nižje na jasi zagledala srno in čez minutko na isti jasi še zajčka. In takrat je vzkliknil: "Jutr tud prideva!".

Oh, kar malce solzne oči sem dobila. In dan je bil še bolj popoln. Pa še svoj odgovor sem dobila. Ja, splača se vztrajati.