Slaba vest

Začelo se je v petek. Od jutra do večera od doma. Utrujena, skozi snežni metež iz Kopra. S supergami v prtljažniku, ki jih nisem uspela vzeti ven. Zakaj? Za nič. Ker nekateri nimajo jajc nekemu neznanemu telefonistu povedati, da jih zavarovanje ne zanima. Pa pustimo to za drugič.

V soboto zjutraj je David ugotovil, da so se virusi, ki so ga že nekaj dni hladili od znotraj, prav nemarno razširili. Jaz sem si pa tako zelo želela samo za urico skočiti na Vojsko. Saj sem videla, da je preveč uničen, da bi pazil na otroke, ampak malce sitna sem bila pa vseeno.  Še bolj sitna sem bila, ko mi je Rene, to simpatično bitjece, zabavno, prijazno, hecno, ves čas plezalo po nogi in zahtevalo mojo popolno pozornost. Srčece moje, z velikim veseljem se igram s tabo, ampak a mi lahko prosim pustiš vsaj za minuto dihati. Pa lulat bi šla sama vsaj vsake toliko.

Zvečer sem se že strašno smilila sama sebi. Cel dan samo kuham, pospravljam, kuham, perem, glancam, kuham in na koncu dneva je naše stanovanje še vedno/ponovno totalo usrano. Kot da sploh ne bi imeli metle v hiši. In sem sklenila, da v nedeljo pa grem. Me ne briga nič. Za eno uro bom šla na smučke in konec. Dogovorila sem se za varstvo in komaj sem čakala da bo jutro. Razganjalo me je.

Ja-pa-ja-de.

10 centimetrov so ga obljubili. Se vam zdi da je bilo tole 10 centimetrov?! I think not. Po moje si ne upajo več povedati koliko ga bo padlo. Ker zdaj ga je pa, že za moj okus, malce preveč.

Namesto smučk sem tako obula gojzarje in prijela v roke lopato, da je lahko šel David pokazat svoje viruske dežurni zdravnici. Nato se je nadaljeval začarani krog. Kuhanje, pospravljanje, kuhanje, pospravljanje. Kuća - posao. Niti kave si nisem mogla skuhati dokler nisem odkidala pulta, da sem lahko nanj odložila gospodiča nadzornika. Rene se tudi za minutko ni odtrgal od mene. Še največ miru sem imela ko je sedel v kotu na kuhinjskem pultu in me nadzoroval. Al bo kuhar, al pa inšpektor, vam povem. Zaradi posta mi kuhanje vzame še več časa kot ponavadi in ob poldne sem se že pošteno smilila sama sebi.

Ko je popoldne prišla mama, da sem lahko v miru spila kavo in je potem peljala mulce še za pol urce ven, jaz sem pa šibala na en hiter krog okrog Fare, pa sem končno prišla k sebi. Malce sem se zadihala, predihala ter sitnoba in utrujenost sta kar izpuhteli. Samo pol urce sem potrebovala in potem sem spet z veseljem metala mulce v sneg in pri tem uživala. In od takrat naprej nič več ni bilo tako naporno kot prej.

Zdaj mi je jasno. Slaba vest je tista, ki skrbi za to, da sem boljša mama in žena.
Ko v soboto spakiram smučke ali superge in se grem za dve uri predihati me zagrabi slaba vest. Slaba vest, da sem pustila fante same. Reveži so morali sami, brez moje velecenjene družbe, pojesti zajtrk in pogledati prvo dozo risank. In potem me slaba vest drži pokonci še cel dan ali celo teden.

Vir Pinterest.

Ko je popoldne

Veganska granola

Mmm, komaj že čakam na zajtrk in malico in še eno malico, pa mogoče tudi večerjo.

Priredila sem jo po tem receptu in je božanska. Podobna kot Corny lešnik ampak boljša, sveža, hrustljava in ravno prav sladka.

Sestavine:
2 skodelici ovsenih kosmičev
1 skodelica rozin
1 skodelica površno nasekljanih lešnikov
1/2 skodelice nalistanih mandljev
3/4 skodelice temnega javorjevega sirupa
1/4 skodelice vode
2 žlici olja (takega brez izrazitega okus, jaz sem uporabila sončnično) Note to self: z bučnim oljem in bučnimi semeni namesto lešnikov bi znalo biti okusno!
ščep soli
žlica rjavega sladkorja

Premešala, razporedila po, s peki papirjem prekritim, pladnju. V pečico, segreto na 150°C, pustila kake pol ure, da so se lešniki prepražili.
Verjetno bo peka granol postala tedenski običaj. Takrat ko se bo pečica ohlajala po peki kruha. Ravno prav bo.

Prvošolček

Poglejte prvi zapis na blogu, dobrih pet let je od takrat in tista mičkena žabica je danes že vpisana v šolo. Anbelivbl.

Ko smo prišli je moral seveda povedati svoje ime, pa ime od atija in od mamice. Potem pa so mu (jim) pripravili še nalogo, ki je bila gotovo nekakšen test in me prav zanima kaj so razbrali iz njega. Izbrati si je moral enega od papirnatih snežakov, ki so bili razporejeni po mizi in pripeti na steno. Nato pa je moral izbrati še barvo papirja, ki je bil že pripravljen za izdelavo snežaka. Po moje so ugotavljali njegove sposobnosti glede na to, kako hitro se je odločil in za katerega snežaka.

Prav res me močno zanimajo rezultati. A mi zna kdo razložiti?

Proceduro vpisa je nato proslavil s čofotanjem v bazenu s stricem Tinetom in njegovo Petro. Užitek na kvadrat. Po plavanju je bil dečko pa tudi uničen na kvadrat. Samo še momljal je ko je prišel domov. Koma.

In to niso bili edini prelomni trenutki v tem tednu. Tudi Rene je doživel svojega.

Včeraj smo peljali Eneja h swizerju, Reneja pa samo zraven, da bo opazoval in bo naslednjič bolj domač. Enej je sicer že prevelik za stolček z volanom, a ker je to edini način, da lahko med striženjem gleda Ninđa Đželve (kar je itak glavni povod za obisk frizerja) je pač sedel v stolčku. Rene pa je ves čas lezel pod ogrinjalo in si ogledoval volan. In ko je Enej opravil svoje je Rene navdušeno zasedel njegovo mesto in še opazil ni, da se mu med vihtenjem volana dogaja tudi nova frizura. Zdaj je pa že taprav pub.

Postna spoved, teden 1

Prvi teden mojega posta je mimo in prišla sem do prvih spoznanj glede le-tega.

Prvo postno jutranja kavo sem srknila, brž ugotovila, da ima okus po blatni luži pred blokom in jo še isti hip zlila v lijak. Ne, kava s sojinim mlekom ni kava z mlekom. Je pa kava brez mleka kar naenkrat postala strašno dobra. Le prehitro je zmanjka.

Zaobljube mi pašejo. Sploh ne znam določiti komu sem se zaobljubila, recimo da postu samemu, a mi paše. Ne grešim, niti nimam želje po tem, da bi. Danes zjutraj sem jedla kruh in med, pa sem si zaželela šalco mleka zraven. Ampak me je takoj minilo. Brez trpljenja. Zakaj pa se ne morem zaobljubiti samo sebi, pa shujšat tistih presnetih 5 kil, le zakaj? Jebelacesta!

Aja, ko smo ravno pri hujšanju, ja, računala sem, da bom zaradi brezmlečne in brezjajčne dijete kako kilco shujšala. Pa se bojim, da iz te moke ne bo kruha, ker je kruh preprosto predober. Ko bi vi samo vedeli koliko dobrih stvari je, ki niso iz jajc in iz mleka. Palačinke brez mleka in jajc, ki mi jih je spekla Monika in sem se jih nažrla, da mi je bilo slabo. Mlečni riž iz basmati riža in kokosovim mlekom namesto mleka. Njama. Sadno zelenjavni smutiji za zajtrk z doma pripravljenim riževim mlekom, v teh je celo sojino mleko prebavljivo. Domač kruh pa marmelada ali med. Za kosilo pa divji riž s porom in špinačo ter malo sojine omake, pogača s porom, cel kup zelenjavnih juhic, solatke s tuno, pa polenta z golažem. Tako kuham za celo družino,  takrat ko so doma, pa sploh ne vedo kaj jih je doletelo.

Mika me, da bi opustila še meso, vsekakor pa zmanjšala. Ravno prav sem v tem času začela brati še Scotta Jureka: "Jej in teci" in sem se pustila navdahniti veganstvu. Pa še take fine recepte ima za veganske jedi.

Malce sem pa tudi goljufala ane, oz. nisem preveč komplicirala. V petek smo po celem dnevu dela in pohajanja po Ljubljani zvečer strašno lačni zavili še v McD. Sem se spomnila naročiti Beef Wrap brez majoneze, da bi povprašala še po siru, se pa nisem spomnila in nisem pomislila nanj, dokler nisem začutila okusa v ustih. Seveda sem sendvič vseeno pojedla. Ker stran metat je pa še slabše kot grešiti na postu. Pa nekaj belega kruha sem tudi pojedla na smučanju, čeprav vem, da se v njem najde tudi nekaj mleka. Ampak nisem hotela komplicirati.

Ugotovila sem, da je največja težava postenja ta, da jedi, ki se jim odrekaš zamenjaš z nezdravimi jedmi. Ker najbolj enostavno je vzeti pomfri namesto sendviča ali čips namesto nečesa sladkega. Sploh ko si nekje na neznanem terenu in lačen. To pa ni moj namen.

Me prav zanima, ali mi bo v prihodnjem tednu začelo primanjkovati lahktoze ali pa mi bo uspelo najti še dovolj preprostih receptov za okusne jedi. Pustimo se presenetiti.

Me, myself & white

In Monika. V petek dopoldne na Vojskem. Prve.
Idila. Le megla in počasen sneg sta manjšala veselje do teka in vabila nazaj v topel dom.

Danes pa rahlo bolj aktivno. Na Trnovskem maratonu. Nekje okrog 20 km je bilo. Precej naporna proga. Hiter sneg, palica pa se je vsakič tako zarinila v sneg, da bi najraje ostala kar na tistem mestu. Smo padali kot po tekočem traku. Izredno naporen začetek in zaključek, s hudimi klanci in strmimi spusti. Na koncu sem imela noge kot putr mehke. Sicer pa fajn. Se je prijetno takole preizkusiti vsake toliko.

 

Lih en pikč ga je, jele!. :)

Črte

Presneti mulc

V mirni, tihi sobici, v svoji posteljici lahko spi maksimalno štiri ure skupaj. Občasno. Nikoli več kot do takrat ko greva midva spat. Ali pa maksimalno do takrat, ko jaz ravno zajadram v najslajši spanec. Da me hoče kar kap zadeti ko zaslišim njegov jok.

Takole sredi dnevne sobe, na svetlem in predvsem v družbi, pa nima nobenih težav z nespečnostjo.

Post

Otroštvo sem preživela precej krščansko, pa nisem nikoli slišala za 40 dnevni post. No lažem, slišala sem že, nisem pa slišala, da bi se ga kdo prav zares držal. Verjetno je bilo takrat govora o čisto pravem postu. Takemu čist brez jest.

No, v zadnjih letih se o postu poslušamo na vsakem koraku. Le v rahlo drugačni obliki. Takemu, da se odpoveš samo eni stvari. Po možnosti eni taki, ki ti sicer "dela probleme".  Da se malce očistiš, psihično okrepiš, testiraš lastno vztrajnost in vzdržljivost.

In ker so meni taki testi vzdržljivosti vedno zanimivi, sem se lani odločila, da se za 40 dni odpovem kavi.

Uf, sm frikica, kako težko nalogo sem si zadala. To se mi je zdela misija nemogoče. Ker kavo imam pa rada. Zelo. Priznam, zjutraj vedno najprej postavim kavo na štedilnik, šele potem razmišljam kaj naj dam mulcem za zajtrk. Vedno si jo natočim v "ta veliko" šalco, z žlico sladkorja in veliko mleka. Potem pa jo srebam celo dopoldne. Da je na koncu že mrzla, taka za lepoto, kot pravijo*. Po ene tri na dan spijem in si jih skuham tudi če sem sama doma, ali si pa pogrejem tisto, ki je ostala od prejšnjega dne. Da bi kdaj rekla NE! ko mi je kdo ponudil kavo, se tudi ne spomnim, pa tudi če mi jo je ponudil ob desetih zvečer. In ja, vseeno spim ko bubica.

Prvi dan sem imela nekaj težav. Sem si jo želela. Pa sem si skuhala zeleni čaj in ga srebala celo dopoldne. Imela sem rahel glavobol, ki je bil tretji dan najhujši, četrti dan je izzvenel. Da ne zgubljam več vašega časa s tem dolgčasom. Sama sebe sem popolnoma presenetila. Kave sploh nisem pogrešala. 40 dni je bilo mimo kot bi mignil. Pregrešila se nisem niti s Pocket Coffiem in sem vztrajala še ker nekaj časa. Dokler mi je ni spet nekdo ponudil ene take taprave, jutranje, sveže, dišeče.

In ker je šlo prvo leto res gladko skozi, sem si za letos zamislila še težjo nalogo. Ampak tale bo pa res težka. Letos se bom odpovedala mleku in jajcem.

Ker sta moja dva mulca očitno edina mulca daleč naokoli brez krčkov in alergij (saj vem da ne HB, but it sure feels like it!), mi ni bilo nikoli treba paziti pri dojenju. Večina prijateljic se mora paziti vsaj nečesa. Če nimajo krčev od mleka so flekasti zarad jajca, če ni to, je gluten, če ni to, je pa vse skupaj. In kolikor se mi smilijo njihovi otročki, sem po tihem fouš vsem tem mamicam, ker so po porodu vse kar naenkrat (še bolj) suhe kot so bile prej. Ko hočem katero od njih povabiti na kosilo pa nastane problem, saj hitro ugotovim, da nimam kaj skuhati. V vseh jedeh je sir, jajca, smetana, mleko. Vsaj v ta dobrih. Zato bo to zame velik izziv. Plan je, da jem čim več osnovnih živil, tistih, ki jih ponavadi pojemo premalo. Polento, fižol, riž, leča, testenine in veliko sadja in zelenjave.

Torej, za test volje, iz simpatije do mamic in otročkov z alergijami, pa malo tudi čisto iz koristoljubja, se od zjutraj naprej odpovedujem mleku in mlečnim izdelkom ter jajcem v vseh oblikah. Kako bom to speljala, se mi niti ne sanja. Še to ne vem, kaj bom jedla za zajtrk. Bom pa vodo pila, to bo najbolj zihr.

In ravno ko smo se zvečer, z zalogo pred postnih krofov, vračali iz trgovine  nas je na stopnišču ustavil sosed in nam v pokušino ponudil še deteljico svojih, še toplih, obročkastih, s sladkorjem posutih krofov. Še enega si bom privoščila pred spanjem. Ima da me boli trebuh danes. Bom jutri vsaj vedela zakaj se postim.

 *Ne zato ker bi nas delala mrzla kava dejansko polepšala. Zato, ker se je včasih mičnim dvorskim gospodičnam na toploti stopil puder na obrazu. Današnji pudri dobro prenašajo toploto, zato lahko komot pijete toplo kavo, če vam paše. :)

Bi dala fotko od sosedovih krofov, pa jih nismo uspeli ujeti v objektiv. Simon, Mojca, hvala! Fantastično so vama uspeli!

Ma ne me gledat no...

to poslušamo vsakič ko je na Minimax-u na sporedu Gozdni Fu Tom.


Tree Fu Tom - 1x20 - Tom's Big Mess by David_Tennnant_Spain

Prav simpatična risanka, med katero izvajajo čudežne "Fu" vaje. Še meni je všeč in prav z veseljem malo potelovadim zraven. Ampak bohnedaj da medtem pokukam na Eneja. To je pa strogo prepovedano!

Poslastica dneva NOT: Kavni španski vetrci

Ko sem pred dnevi delala buhteljne, sta mi ostala dva beljaka.
Zamislila sem si, da bi iz njiju naredila španske vetrce, with a twist. Take kavne, kot nam jih je iz Kolumbije prinesel dragi bratec.

Sem jih hotela narediti takole bolj na hitro, brez merjenja sestavin.
V sneg sem natresla malo sladkorja v prahu, zalila s črno kavo in dodala še malo vinskega kamna, ker je tako pisalo na škatlici. Nažličkala sem jih na peki papir in v pečico na 80°C dokler se niso učvrstili.

Ampak očitno sem malce zamočila pri količinah. Ko je iz pečice prijetno zadišalo po kavi sem enega pajsnila. Vse ostale pa že čez minutko zabrisala v kanto. Zna biti, da sem uporabila preveč vinskega kamna in premalo sladkorja. No, ja.. pa drugič.

Genijalci

Tako dobro nam je šlo vso zimo, zdaj pa sta fanta naenkrat zakuhala.
Komaj kaj povišana temperatura, smrkav nos, kašelj. Ravno toliko da bomo zamudili te praznične lepe dneve. No fanta. Za Eneja smo imeli v načrtu smučanje.

Namesto njega, sem se pa jaz danes čisto slučajno znašla na tečaju teka na smučeh. Pa se mi je zdelo da že vse znam. Pha. Pojma nisem imela. No, to ravno ne, sem pa spoznala za dva nova koraka in izvedela kakšne napake delam. Upam, da mi pride prav že v nedeljo, ko se imam namen po dolgih letih spet udeležiti Bloškega maratona. Bomo videlo kako bo šlo, ker kake dolge ture na smučkah letos še nisem opravila. Računam še na jesensko kondicijo.

Sanjsko lep dan je bil danes na Vojskem. Ko bi le lahko večkrat šla. Tisti, ki ste bili veste o čem govorim. Tisti, ki še niste bili pa morate nujno priti. Ampak ne z letnimi gumami. To ne bo šlo. ;)

Zdaj se pa fotr potepa, Rene spi, midva z Enejem sva pa preprosto genialna.

Adijo...

... pičim jaz!

Pozor zveri...

Ko smo spoznali Mateja, smo bili navdušeni, ko smo spoznali še njegovo družinico smo bili še bolj navdušeni. Čudovita družinica, ki nas je zapeljala s svojim veseljem, energijo in naprednim razmišljanjem. To je zgodba, ki jo piše Matejeva (še)boljša polovica.

Pozor! Vsebuje zveri!
Tako opozorilo me je pričakalo pred dnevi v nabiralniku.
A ko sem paketek odprla iz njega niso padle zveri, ki bi se jih bala. Ven so padle take zabavne zveri. Zveri, ki tistim, ki so pripravljeni prisluhniti, povedo nadvse navdušujočo zgodbo. Zgodbo o odgovornem kapitalizmu. Ste jo že slišali?

To je zgodba, ki se začne na koncu. Kjer vsi živijo srečno do konca svojih dni. Nihče ni lačen, nikomur ničesar ne primanjkuje, ker je v tej zgodbici dobrin za vse dovolj.

Prebivalci naše zgodbice se zavedajo, da je reciklaža zadnja v verigi odgovornega eko vedenja, zato raje pazijo, da proizvedejo čimmanj odpadkov. Ne kupujejo nepotrebnih stvari, kar kupijo pa kupijo kakovostno. Najraje izdelke, ki so bili izdelani nekje v njihovi bližini, še posebej radi imajo če jih izdela nekdo ki ga poznajo. Tako se za njegov izdelek ne porabi hektolitrov nafte in tone pakunge, da pride na njihov konec sveta. Ker so taki izdelki dražji, pazijo nanje. Če pa se mu slučajno primeri nesreča, jih zafliikajo. 

To zgodbo piše Kaaita. In ne, izdelki niso dragi. So dražji od drugih, zato, ker so izdelani z odgovornostjo. Do izdelovalcev, do sveta, do nas vseh.

Pa še povabilo: Kaaita vas vabi, da zaflikate in pokažete kaj ste polepšali z njihovimi fliikami.

Alenka hvala! Komaj čakam da najdem kje kako luknjico. :)

Poslastica dneva: Rižot z radičem in dimljenim sirom

To je ena mojih najljubših jedi in tudi moji najbližji jo z veseljem zmažejo. To smo si privoščili danes, po napornem vikendu. Potem pa še jabolčni študl za večerjo.

Pripravila sem ga pa takole:

Na olju sem prepražila tri, na drobno sesekljane, manjše čebulice. Ko je zarumenela sem na olje vrgla še trakove narezano manjšo glavico radiča. Po minutki ali dveh sem dodala še riž. Tokrat sem ga pripravila z mešanico paraboild in divjega riža. Rahlo sem ga prepražila, dodala še žlico paradižnikove koncentrata in sol. Nato sem zadevo zalivala z vodo, dokler riž ni kuhan.
Čisto na koncu dodam še na kocke narezan dimljen sir. Tokrat sem uporabila kar Jošta.

Še malce parmezančka in voila. Poslastica in pol v pol ure.