Tekaški dnevnik 4 - 1

Danes sem na Rakah srečala svojega gimnazijskega profesorja telovadbe in razrednika.

"Ka je bla prilika pa ne, jel!" je v hecu zavpil za mano.

Potem sem začela malce razmišljati o njem in o nas v tistih časih.
Profesor je bil en najboljših kar smo jih imeli. Kot razredni se je vedno postavil za nas, vedno je poskrbel, da je bilo vse OK, po drugi strani pa tudi zabaven, hote ali nehote. Anekdot je mnogo.

"Dejte, dejte, se ste kat kešne kremšnite!" nas je "vzpodbujal" ko smo se vlekli po telovadnici.

Ampak eno stvar mu pa zamerim. Ni nas namreč naučil tekat. Ne vem če je kdo od nas dobil veselje do teka. Ko nas je poslal na Rake so bila njegova navodila vedno: "U šternajstih minutah de ste mi tam".
In meni takrat, ni bilo fajn teči. Ker nisem znala.

Ponavadi sem se zagnala, ker štirinajst minut ni prav veliko časa, potem nisem več mogla in sem se ustavila ker so me prijemali krči v ramenih in vranica me je bolela. Čez nekaj časa sem še malo tekla in še malo hodila in še malo tekla, dokler nisem prišla do cilja.

In čeprav smo tekli štiri leta vsako jesen in pomlad, če je le bilo lepo vreme, sem se morala osnov teka naučiti sama. Tega, da je potrebno začeti počasi. Dolgo sem rabila, da sem ugotovila, da sem hitreje na cilju če tečem bolj počasi in da potem nimam krčev. In da je tudi obutev pomembna.

In potem razmišljam česa vse se še nisem naučila v šoli pa je prav lahko, če ti nekdo pravilno razloži. Odvodov in integralov gotovo.