Zahodna obala

Ne vem kam se nam je tako mudilo, ampak že naslednje jutro smo se odpravili naprej proti jugu.

Najprej smo se popeljali do reke Fango, z brezhibno čistočo vode, kjer si videl dno v nekajmetrski globini, kot bi ga gledal s povečevalnim steklom. Naokoli so skakljale žabice, martinčki so se greli ampak voda je bila pa mrzla, pa sploh še nismo bili navajeni prav toplega morja. Več kot do sredine stegen se nismo namočili, zato nam je hitro postalo (pre)vroče in smo umaknili svoje razvajene riti nazaj v klimatiziran avto.

Počasi smo lezli čez rdeče vijuge in serpentine čez Col de la Croix, ki je ponujal razgled čez dva ogromna zaliva (na tretji sliki), kot bi ju gledali skozi širokokotne oči. Pozdravili smo muflone in opazili požar, ki se je raztezal čez dva hriba. Požari so na Korziki pogosti in težko se jih pogasti, saj je maquis (maki, po naše ampak ne morem porabljati te besede ker ne ponazori pravega filinga. Maki, kr neki.) povsem neprehoden.

Porto nam ni bil videti zanimiv in smo se zapeljali kar mimo in do Piane, kjer smo si zaželeli malce zaplavati in smo se spustili do Plage d'Arone, ki je bila čisto navadna plaža. Ničposebnega,  dolgčas, gremodalje. Tu se je cesta nekoliko zravnala in so kilometri kar hitro tekli.Odločili smo se, da šibnemo do Ajaccia in tam poskušamo najti kako trgovino s fotomaterialom, da pridemo do nove baterije za našega fotkiča, ker nam je obstoječa že močno kravžlala živčke.

Enej ne bi bil Enej, če ne bi par kilometrov pred Ajacciem zaspal in spet smo se le peljali skozi in iskali kamp nekje v bljižini. V bljižini jih je sicer precej, ampak v pristanišču se ravno ne bi namakali in tako smo v iskanj kampa, s kar štririmi zvezdicami, ki smo ga imeli na seznamu, pristali v Porticciu v kampu s tremi zvezdicami, ki je bil brezpogojno slabši kot tisti v Algajoli z dvemi zvezdicami. To me je tako žrlo, da sem si šla naslednje jutro ogledati še tistega z štirimi, za katerega sem žrtvovala mobilne internetne minute, da sem našla njegovo lokacijo, se peljala trikrat mimo njega in na koncu ugotovila, da je enointaisto sranje, le še nekaj kubičnih centimetrov zamrzovalne omare je všteto v ceno in parcela je večja. Pred kosilom smo šli na eno plažo, ki je imela pritok mrzle reke in čofotanje ni bilo ravno prijetno, nato pa smo si privoščili pravo nedeljsko (očitno je bila takrat ravno nedelja) kosilo, krompir in piščanci v smetanovi omaki. Pod večer pa smo se zapeljali nekaj sto metrov do plaže Mare e Sole, ki pa nas je navdušila. Zaradi čiste vode, prijetne mivke, velikosti in predvsvsem zato, ker je bila, ko smo prišli, že povsem prazna in smo se lahko afnali in telovadili kolikor nam je srce poželelo. Bilo nam je tako fino, da smo se raje odpovedali Ajacciju. Trgovine z baterijami internet itak ni našel.Verjetno jih vsi kupujejo le še preko neta. Kdo bi jim zameril?

Zvečer sem brala Čefurji ravs. Tako sem se režala in hehetala, da sem brala dokler je ni zmanjkalo.
Evo, pa sta spet dve noči mimo. Jebelacesta gre hiro.