Družba

Lani, ko smo šli na Korziko, smo imeli družbo ves čas potovanja. Kar nekaj nas je bilo ob istem času doli, tko da smo preživeli sami samo dva večera. Letos smo vedeli samo za ene prijateljčke, da so na dopustu na Korziki, ampak smo imeli različne poti in nekoliko različen tajming. Kar malo nas je skrbelo, da nam bo dolgčas, ampak, kot se je izkazalo, je bila skrb povsem odveč.

Z malce pomoči, s strani ovce, oslička, knjig in Michaela Bubléja smo se izredno zabavali. In prav nič nam ni falilo. Vseeno pa smo se veselili tisto malo družbe, kar smo jo uspeli dobiti. Tako so v zadnjih dveh-treh dneh SMS-ji kar švigali sem in tja, ko smo z Humar-Pižmohtki usklajevali poti, da bi se vendarle nekje srečali.

Pred srečanjem smo skočili še do Filitose, kar sicer pirporočamo, ker je zanimivo. Le čas si lahko izberete boljši. Ob dvanajstih, ob sončnem vremenu, so menhiri bistveno manj zanimivi kot pri 10-15°C manj.

Naše poti so se križale v Propiranu. Kjer smo en večer preživeli skupaj, v miru poklepetali, spili nekaj ohlajenega vinčka in uživali. Družbe sta bila še najbolj vesela Gaja in Enej, Gypsi pa malo manj, ko sta jo mulca vlekla na vse strani in ji izmenično metala žogo.

Tu smo si prvič privoščili nekaj malega namakanja v bazenu v kampu, in nas je Enej "prijetno" presenetil, ko je iz otroškega bazena kar brez rokavčkov oddirjal proti globokemu bazenu in se vrgel vanj. Prijeten del je bil ta, da je fantinec kar sam priplaval na vrh. Revež sploh ni vedel zakaj ga nadiramo. Konec dober, vse dobro, previden pa res nisi nikoli preveč. Mulcev ni za spustiti izpred oči niti za minuto. 

Od tu smo pot nadaljevali preko Sarten, z vmesnim postankom na idilični plaži, z manj idiličnim dostopom, Roccapina, do Bonifacia, kjer se je začel tisti bolj leni del našega dopusta.