Sever

Prvi dan na Korziki je bil nadaljevanje včerajšnjega. Prvi nakup hrane v Bastiji, postavljanje šotora v San Damianu, kuhanje večerje (pripravljena solata iz Casinoja, bagette in sir), pod tuš in spat.

Naslednji dan pa kar rano na pot proti severu. Spet čez Bastijo, ki si je tudi tokrat še nismo uspeli ogledati bolj podrobno, in naprej proti Cap Corse. Odločili smo se, da ne gremo prav do vrha ampak bomo rt prečkali po sredini, čez naključni prelaz, da vidimo obalo še z višine.

S pomočjo zemljevida smo se odločili za Col de Olcani. Pot proti vrhu je bila izredno lepa z najlepšimi razgledi na slikovite (a lahko rečeš slikovita če je čist črna?) vasice, čudovite kapelice poleg vsakega mini pokopališča s po 4 do 5 grobovi. In vse naokrog zelena. Maquis, ki te ljubim zeleno. Čudovita mešanica zimzelenih rastlin od rožmarina do lavande, ki preporsto diši po Korziki in smo jo doma degustirali tudi kot začimbo na okusnem kozjem siru. 

Vendar lepši kot so bili razgledi, slabša je bila cesta in po nekaj kilometrih ali raje stometrih, ko se je naš Passat izkazal že za pravo offroad zverino in ga je maquis že nekajkrat, ne preveč nežno, pobožal po bokih smo ugotovili, da se pot, dva ovinka naprej, konča. Že vožnja naprej je potrebovala pomoč "od zunaj", vožnja rikverc, v najhujši opoldanski vročini, je bila pa sploh zabavna, na srečo smo že po cca. 100 metrih odkrili obračališče, da smo se lahko vrnili v dolino. 


Ker smo bili že pošteno lačni, smo se ustavili na bližnji divji plaži za kosilo in hitro ohladitev v morju. 
Nato smo se odpeljali naprej, čez Col de Sainte Lucie, ki je bil lepo prevozen a niti pol tako slikovit kot prvi. Na tej poti smo imeli izredno "srečo", da je Enej vedno, takrat ko je bilo treba na kak ogled, zaspal. Tako smo se peljali čez vsa mesta, ogledali si nismo pa skoraj nobenega. Tako je bilo tudi z Nonzo in njeno črno plažo ter St. Florentom. Ker nismo našli všečnega kampa smo se peljali kar naprej preko L'ille Rosse do Algajole, kjer smo se nastanili v kampu A Marina, ki nam v štartu tudi ni bil najbolj všeč, a smo se ga počasi navadili, bil pa je tudi najcenejši na poti. Pičlih 16 evrčkov smo dali na dan.


To je bil najdaljši dan našega potovanja ko smo prevozili skoraj 200 km po vijugastih, a na srečo, prav nič prometnih, cestah. Brez ovce (in oslička) ne bi zmogli, zato smo ji tudi dovolili, da si je z nami ogledovala znamenitosti.