sobota, 30. november 2013

Dobrodelnost: Trije Zimski Botri #2

Za začetek najprej misel, ki sem jo slišala pred dnevi na dobrodelni prireditvi za šolski sklad.

"Blagostanje je kot milni mehurček, nikoli ne veš, kdaj se bo razpočil!"

Ko sem pretekli teden objavila pismo Ane, ki nas je vabila, da priskočimo na pomoč in prevzamemo vlogo enega od Treh Zimskih botrov, je objava naletela na velik odziv. Nabralo se je veliko prostovoljcev, ki bi skupaj obdarovali okrog 300 otrok. Večina se nas je javila, da obdarimo enega ali dva otroka.  Mogoče tudi malce v strahu, kaj si bodo otroci zaželeli in ali bo to za nas predstavljalo veliko finančno breme.

Zdaj pa so punce pričele dobivati pisma in izgotovile, da je stanje PORAZNO! Predvsem je stanje kritično v vzhodni Sloveniji. Koroška, Celje, Maribor.
Veste kaj si želijo ti ubogi otroci?

Kapo, šal, rokavice, bundo, čevlje, sadje, makarone, pašteto, zobno krtačko, zobno pasto... le kakih 10% otrok si želi igrače. 
Si lahko to predstavljate??????

Zato še enkrat objavljam prilagojeno Anino pismo in vas še enkrat prosim za pomoč. Tako tiste, ki bi izpolnjevali otroške novoletne želje in tudi tiste, ki bi prispevali "samo" stvari, ki jih ti otroci nujno potrebujejo in ki se sploh nikoli ne bi smele znajti na katerem koli novoletnem seznamu želja. Idrijčani, ki bi želeli prispevati izdelke in oblačila, lahko pokličete kar mene (040 424 790 ali anita.mazgon@gmail.com) in bom poskrbela za dostavo v Ljubljano. Ostali kontaktirajte Ano ali pa dostavite izdelke kar sami na ZPM Moste Polje.

Vse spodaj naštete izdelke lahko kadarkoli dostavite na ZPM, ne samo v okviru te akcije.

In hvala vsem, ki ste že in ki še boste sodelovali pri tem obdarovanju.

Pa še pismo:

Dragi prijatelji,
pred dobrim tednom smo vas povabile k novoletnemu obdarovanju otrok iz
socialno ogroženih družin in na to povabilo se vas je odzvalo mnogo, kar nam
veliko pomeni, predvsem pa nam vrača upanje v dobroto in sočutnost.

Po sestanku z gospo Ogulin z Zveze prijateljev Mladine Ljubljana Moste-Polje
pa smo ugotovile, da je stanje tako porazno, da otroci našim dobrim željam
navkljub veliko bolj kot igrače, potrebujejo hrano in obleke.

Zato se na vas obračamo s prilagojenim povabilom k sodelovanju in seznamom
potrebščin (ki smo ga uskladile z ZPMS), ki jih otroci in njihove družine
najbolj potrebujejo:

1. HRANA: vse! Sol, sladkor, moka, trajno mleko, jajca, čokolešnik, riž,
testenine, polenta, kaša, konzervirane ribe, juhe, omake, sir, salame,
sadje, zelenjava, paštete, marmelade, med, eurokrem, frutabele, ozimnica
(lahko tudi domača), kompoti, piškoti, čokolada, kakav, čaji, kava, ...

2. SANITETNI MATERIAL, KOZMETIKA: vložki, plenice, zobne krtačke, zobna
pasta, milo, šampon, krema, brisače, praški, čistila.

3. OBLAČILA in OBUTEV: copatki (topli, zaradi neogrevanih stanovanj),
pižame, spodnje perilo, rokavice, šal, kapa, trakovi, nogavice, žabice,
bunde, čevlji, škornji, ski-bucke ... (lahko tudi rabljeno, a dobro
ohranjeno in čisto).

4. IGRAČE: vse, samo NE pliš (zaradi prenašanja bolezni).

5. OSTALO: šolske potrebščine (peresnica, svinčniki, barvice, zvezki,
knjige, ...), kozmetična torbica, šolska torba oz nahrbtnik, vrečke, odeje,
vrednostni boni za hrano.

Omenjena živila, obleke, obutev in igrače lahko dostavite vsak dan med 8. in
16. uro na ZPM Moste-Polje, Proletarska 1, (Ljubljana-Moste) ali pa nam jih
do petka, 06.12.2013, dostavite na naslov Jalnova 70
(Ljubljana-Rudnik) in jih bomo me odpeljale na ZPMS.

Hvala za solidarnost!

Alia (031-318-664), Ana (040-505-245) in Vanja (041-20-00-20)

P.S.: Pismo lahko pošljete tudi svojim prijateljem, če mislite, da bi se
odločili za sodelovanje.

P.P.S.: V primeru, da bi poleg tega radi sodelovali tudi v projektu
obdarovanja otrok "Trije zimski botri" prek njihovih pisem Božičku, nam
pišite na zeljeotrok2013@gmail.com.

četrtek, 28. november 2013

Recikliranje

Mečem kost za glodanje.

Predlagam, da ukinemo reciklažo.

Zakaj? Zato ker je to ena grozna potuha kapitalističnemu svinjanju.

Večina ljudi, ki jih srečujem, namreč izenačujejo reciklažo z neuporabo. Pa ni.

Tako sem se zadnjič kar nekaj časa pregovarjala z nekim gospodom na javni prireditvi, kjer so za obiskovalce pripravili čaj. V plastičnih kozarčkih seveda. Ko so fantje popili prvi kozarček, sem se s praznim kozarčkov vrnila k mizi, kjer so imeli kotel s čajem. Prosila sem ga, če mi dotoči.
Pa me je prijazno usmeril h kanti za smeti in mi svetoval, naj si kar postrežem s čajem, ki je že natočen.
Ampak jaz ne bi vrgla čisto dobrega kozarčka v smeti. Raje vidim, da mi kar dotoči.
"Ma neee, saj ni treba šparat, lejte koliko jih je še. Kr vzemte novega."
"Ampak jaz ne bi novega. Saj ga že imam."
"Aja, ker tale je že topel."
"Ne, ne, gospod, ker je ta še čisto ok. Zakaj bi metali čisto dober kozarček stran? Dejmo malce paziti na okolje."
"Oh, to vam pa ni treba skrbeti... saj teli so prav iz take plastike, ki jo lahko recikliramo."
"Ja, že... ampak to ni isto. Če ga ne porabim, ga ne bo treba reciklirati."

Eh, potem sva vzajemno ugotovila, da ne bova prišla nikamor. On je obupal in prijel v roko tisto šeflo. Jaz sem samo še skomignila.

Torej. Še enkrat. Reciklaža ni isto kot neuporaba.
Poskušajte raje kupovati izdelke, ki niso pretirano zapakirani, ali sploh ne.
Najraje domače izdelke, sezonske, lokalne.
Take, za katere se ni porabilo še hektolitre nafte, da so se pripeljali iz enega konca sveta na drugega.

Toliko... nisem zdržala, da ne bi malo pojamrala.

sreda, 27. november 2013

Rutina

Ko smo septembra začeli s šolo, smo hitro ugotovili, da je naša že tako pomanjkljiva rutina, čez poletje izhlapela v nebo.
In ravno prav mi je takrat enkrat v oči padla objava na blogu Simple as that.

Takoj sem seznam priredila po svoje in oborožila Eneja z zalogo Washijev, da je seznam pritrdil na steno. Na seznam smo postavili čisto osnovne stvari, ki jih je potrebno storiti na šolski dan. Med vikendi pustimo seznam pri miru.

Ne bom rekla, da se ga držimo kot pijanec plota, pa vendarle običajno obkljukamo vse ali večino nalog.
Prvih nekaj tednov je ob uspešno zaključenem delavnem tednu dobil še majhno nagradico. Zdaj se pa samo še držimo urnika.

Seveda tudi Rene z veseljem kljuka opravila. Ima tudi svoj seznam, ampak raje barva Enejevega. :)



Če bi vam prišel prav, me kontaktirajte, pa vam ga pošljem.

nedelja, 24. november 2013

Veter

Preteklo nedeljo smo šli pod večer na sprehod na parcelo.
Pogledat kaj je naredil orkanski veter, ki je pihal v začetku tedna.
Soseda nas je namreč poklicala, da je odneslo streho peskovnika.

Po mračnem in nič kaj prijaznem dnevu v dolini nas je na parceli pričakal čudovit razgled na Mordor, kot ga je označil David.
In hja... peskovnik brez strehe. Ne le brez strehe, brez celega zgornjega dela. Odneslo ga je kar dobrih 30 m stran. Navzgor čez cesto in potem v bližnjo grapo za sosedovo hišo. Zavidljivemu poletu navkljub ni tako zelo uničen, da se ga ne bi dalo popraviti nazaj. Le oboroženi z žeblji in kladivom se bomo vrnili. Platno, ki je služilo za jadro, pa je začuda ostalo povsem celo. Zdaj smo ga za čez zimo pospravili. Da ne bo spet kakih poletov z bolj nesrečnim koncem od tega.

Na poti nazaj, pa me je Rene opomnil na eno od zlatih pravil za mamice. Nikoli, ampak res nikoli, ne hodi na sprehode brez kake malice v torbici. To da si šel od doma takoj po kosilu ne pomeni, da so otroci siti. :)







četrtek, 21. november 2013

Enej in njegova senca...

Rene se je uradno prelevil v Enejevo senco.
Prva stvar ko pride iz postelje ali iz varstva, vedno vpraša po njem.
In ponovi za njim vse kar naredi.

Super sta fantinca. Rada jih gledam, kako se igrata in kako se imata rada. Tudi Enej ima precej veliko potrpljenja za malo kopir mašino. Zaenkrat je še presenetljivo malo vpitja, krega in pretepov med njima.



Poslastica dneva: Piščanec z mandlji in sladko kislo omako

Ne morem verjeti, da sem podlegla reklami.
Tisti za Tuš, kjer nekaj panirajo.
Tega (paniranja) pri nas ponavadi ne počnemo, razen res izjemoma.

Tako je nastala odlična večerja, povsem netipično obilna in s pripravami, ki so bile daljše kot običajnih 15-30 minut. Čeprav tudi te priprave niso prav dolge, če imaš tako odlične pomočnike, kot jih imam jaz. Jed bi bila bolj primerna za kako sobotno kosilo ampak jaz nisem mogla čakati tako dolgo. Ampak glede na to, da se mi nekaj velikega cele dneve preobrača po trebuhu, recimo, da imam pravico za kako preghreho tu in tam. Na srečo je bila vsaj večerja precej zgodnja.

Pripravila sem piščančji file paniran v mandljevih lističih, domačo sladko - kislo omako in "francosko" solato z zeleno lečo namesto krompirja in brez majoneze.

Piščančji file sem narezala na trakove in ga marinirala v sojini omaki.
Nato jih je Enej paniral v moki, jajcih in namesto drobtin pa je uporabil mandljevih lističe (potrebujete jih 200-300g).

Sladko kislo omako pa sem pobrala s Pinteresta.
Uporabila sem:

1 Skodelico (cup) sladkorja
1/2 skodelice kisa
1/2 skodelice vode
To sem dala pogreti na manjši ogenj, da se je sladkor raztopil

3 jedilne žlice kečapa
1 jedilna žlica koruznega škroba
To sem res fino premešala in nato dodala v raztopljeno zgornjo mešanico vode, kisa in sladkorja.
Nato sem še nekaj časa med mešanjem kuhala na manjšem ognju, da je škrob reagiral in zgostil omako.

Na koncu sem dodala še žličko paprike v prahu in za naju z Davidom nekaj kapljic tabasca.

Enej je rekel, da mi je spet uspela odlična večerja. Pravzaprav perfektna. Pa najboljšega niti poskusil ni. Jedel je samo solato in pohanega piščanca z drobtinami, ki smo jih uporabili, ko je zmanjkalo mandljev.

Kar pa se tiče piščanca z mandlji, vam priporočam, da ga spečete ravno toliko, da ga bo dovolj za vse. Ker če ga spečete preveč, ga boste vsega pojedli. Ne moreš nehat. Res!








sreda, 20. november 2013

Risar

Včeraj po večerji se je Enej spravil risati. In prav videla sem ga, kako me opazuje in skrbno riše.

Dobro me je zadel.
Predvsem pulover je narisal v nulo.
In poglejte to: celo moj špičasti profil je narisal. In moje najljubše Uršanina copate. :)

Žal se tudi vidi, da nujno potrebujem frizerja.



torek, 19. november 2013

Dobrodelnost: Trije zimski botri

Včeraj sem dobila na mail pismo prijateljice z vsebino, ki si jo boste lahko prebrali spodaj.
Ker se mi zdi ideja res dobra in ker imam iz časov kuhanja marmelade res dobre izkušnje z ZPM Moste - Polje, sem se odločila, da sodelujem in da delim pismo tudi med vas, da obdarimo čimveč otrok.

Če se odločite za sodelovanje, se lahko javite meni, ali še raje, kar Ani na: anaraunig@hotmail.com 

Takole gre:

Dragi prijatelji,

pred nami so dnevi, ko naj bi se radostili, veselili in obdarovali. Žal pa je za mnogo slovenskih družin obdarovanje na zadnjem mestu - prej je namreč treba poskrbeti za hrano, obleko in položnice ... Za mnoge družine je decembrska čarobnost postala zgolj topel dom, če ga imajo.

Z Alio in Vanjo že nekaj časa razmišljamo, kako bi otrokom iz socialno ogroženih družin polepšale praznične dni - kako bi vsaj še eno leto obdržale pri življenju Miklavža, Božička in dedka Mraza ... Skupaj smo prišle do naslednjega (preverjenega) načrta:
  • od Zveze prijateljev mladine Moste-Polje bomo dobile pisma oz. želje otrok z njihovimi novoletnimi željami,
  • pisma bomo razdelile med prijatelje, ki se bodo odločili za sodelovanje,
  • vsak sodelujoči bo poskrbel, da bo za otroka ali otroke kupil točno tisto, kar si otrok želi (Ne bojte se visokih stroškov - lani smo poskusno obdarile tri otroke. Dva sta si zaželela Barbiko, en pa darilni bon v Müllerju.)

Če bi radi sodelovali nam do srede, 20.11.2013 napišite, koliko otrok bi obdarovali - me pa vam bomo priskrbele pisma otrok. Potem ko boste nakupili darila, jih lahko dostavite meni (vsaka zbere od svojih) ... lahko pa tudi me prevzamemo darila pri vas, če vam je tako lažje).
Ko bomo imele vsa darila zbrana (najkasneje do 15.12.), jih bomo dostavile Zvezi prijateljev mladine Moste-Polje.

Na ZPMS so nas opozorili, da poleg daril za otroke veliko družin potrebuje tudi hrano. V primeru, da se ne odločite za sodelovanje z nakupom darila, pa so vedno dobrodošla tudi kakšna živila. Sicer pa so živila dobrodošla v vsakem primeru ;-)

Upamo, da se odločite za sodelovanje - nas ne stane skoraj nič, otroku pa pomeni vse na svetu!

Ana, Alia in Vanja

ponedeljek, 18. november 2013

Oki - Finale

Na tokratnem - finalnem OKI-ju je Enej prijetno presenetil.
Začel je počasi, ampak v dveh krogih je imel dovolj moči, da je prehitel vse razen enega. Nekaj pa je imel tudi sreče, saj je njegovemu največjemu tekmecu že v prvem krogu snela veriga in je ostal zadaj. Tik pred ciljem ga je že skoraj dohitel, ampak Enej se ni dal, zbral je še zadnje atome moči in ubranil drugo mesto. Pravzaprav smo najprej mislili, da je bil tretji, ampak očitno je nekoga prehitel že skoraj za cel krog.

Bravo, bravo!

To mu je prineslo skupno četrto mesto sezone.

Rene pa je z vztrajnim obiskovanjem tekem in vztrajnim zasedanjem zadnjega mesta nabral toliko točk, da je na koncu zasedel celo drugo mesto sezone in si prislužil prvi pokal. Kaj bo šele prihodnje leto, ko bo (upam) že sam obvladal poganjanje poganjalčka. :)





















četrtek, 14. november 2013

Zdej pa bo... majkemi... happy end at last?

V noči iz nedelje na ponedeljek mi je spet odbilo.
Že n-tič letos.

Da se noč ne bo dobro končala, mi je bilo jasno že ko sem pred spanjem nastavila alarm. "Nastavili ste bujenje čez 7ur in 19 minut".

In ko sem malce pred polnočjo končno zaspala me je le nekaj minut zatem zbudil jok.

Ponavadi ga takrat peljem lulat ali mu dam požirek mleka in potem lahko gremo nazaj spat za kako urico, dve ali tri, dokler se spet ne zbudi.

Nekaj časa je bil že navajen, da je lepo zaspal v svoji postelji. Fiksna večerna rutina: večerja, bana, pižama, zobe umit, pravljica, zapremo luč in mami gre iz sobe in zaspimo. In je spal mirno do minute ko sva šla midva spat. Minuta gor ali dol.
Potem sva ugotovila, da mogoče ga je strah teme in sva pustila luč v kuhinji. In je pomagalo. Ni se več zbudil, ko sva šla midva spat. Zbudil se je okrog treh, šel lulat in nato je nekajkrat celo spal do jutra v svoji postelji. Ravno toliko, da sva si že čestitala. Zmaga.

Japajade.

Potem pa smo zboleli, nekajkrat je prespal pri Stari mami in prav hitro pozabil na vse lepe navade. Spet ni bilo več šans, da zaspi tako, da midva zapustiva sobo. Ne, spet naj bi ga držala za roko ali sedela ob postelji. In seveda se je potem zbudil vsako uro, ko je ugotovil, da naju ni več ob njemu in vsakič ga je bilo težje spraviti nazaj spat v svojo posteljo.

Nazaj na nedeljsko noč.

Ko končno zaspim, se ob 0:10 zasliši njegov jok.
Ga peljem lulat in hop nazaj v posteljo. Ni šans. Zavija v najino sobo. 
Vse ok in prav... ampak miško... v moji postelji ni več prostora zate. Že itak postelja ni prav velika, ampak dokler je micen mi je vse ok. Zdaj, dva meseca pred prihodom novega člana, ko že itak ne morem spati, ko že itak zaseda prostor v postelji moja blazina, ki jo objemam, če sploh hočem spati. Da me zdajle še on vsako noč zrine s povštra na zadnjih 20 cm postelje, da se zjutraj zbudim vsa trda in z mravljinci v prstih na rokah. To pa ne. Ne bo šlo.

Hočem ga peljati spat. Ampak ne gre. Mulo se dere, kot da bi klali prašiča (ne pretiravam, bom enkrat prav posnela). Strašno trmast je postal.
Ne pomaga nič. Ampak vztrajam. Končno se pogodiva, da če gre v posteljo, mu prinesem malo mleka. Ga poležem na posteljo, seveda sem se zraven še z glavo užgala v rob. Trebuh mi poka po šivih. Super, še ena strija.

Dobi mleko in nato me hitro zgrabi za roko. "Mami tuki sidau!" In potem sem čepela tam zraven njegove postelje (kar se je zdelo kot) celo večnost. Vsakič, ko se mi je zdelo, da že spi, sem se poskušala dvigniti na noge in vsakič še ni spal. In to je kar trajalo in trajalo. In naenkrat sem se tako zasmilila sama sebi, da so se mi solze kar same vlile. Šla sem iz sobe in ga predala Davidu. Me ne zanima kaj bo počel, v mojo posteljo nima vstopa. In jok se je nadaljeval še kar nekaj časa.

Pa je zaspal, pa se je spet zbudil. Ko je končno prav zares zaspal je bila ura 1:45 zjutraj.

Z Davidom sva sklenila, da tokrat morava pa napraviti načrt. Kako bova to do konca speljala. Ker kar je preveč je pa preveč.

Čez dan pa taka faca, da mu človek sploh zameriti ne more tega njegovega razgrajaštva. Še dobro.

Naslednji dan sva naredila plan. Ponoči izmenoma vsak enkrat vstajava. Tako, da se tudi midva nadzorujeva. :)  Ne dovoliva mu zapustiti postelje, spljoh. Niti ob petih ponoči, ko res nimaš energije za prerekanje in bi se najraje naredil, da ga ne slišiš ko se plazi v tvojo posteljo. Najina soba je do konca off limit. Aja, pa totalno nevzgojni ukrep, podkupovanje s čokolado. :)

V ponedeljek je bilo že takoj bolje. Očitno je vztrajanje iz nedelje obrodilo sadove. Zvečer sicer še vedno ni hotel zaspati ampak ko je zaspal se je že takoj čutilo, da je v zraku povsem drugačen mir kot ponavadi. Prej se je zbujal na na vsako uro. Prvič že ob desetih, tokrat je spal do polnoči. Potrebna so bila še tri posredovanja, nekaj je bilo še joka. Danes ponoči, smo posredovali samo še enkrat in spal je do jutra. 
Evo. 

Včeraj zvečer sem jima po knjigi odprla še pesmice iz tečaja angleščine, prinesla kozarec vode in dečko je v nekaj minutah zaspal. Brez joka. Kar verjeti nisem mogla.

Zdaj pa še nekaj dni vztrajanja, da se mu fino usede v možgane. Potem pa menda bo.

In kar je najlepše. Fantinec se zdaj zbuja naspan in dobre volje. Zjutraj kar pleše po dnevni. Da o tem, kako dobro se počutim jaz, sploh ne zgubljamo besed. 

Komaj čakam, da se toliko navadi na spanje, da se bo potem med vikendi lahko vendarle spet prišel kdaj pocrkljati k nama. A kaj, ko takrat je itak bolj zanimiv "Tamaž" (lokomotivček). :) Kdo rabi mamo, ko imaš risanke?



ponedeljek, 11. november 2013

Ekotop

Note to self: ko naslednjič kupiš avto, kupi takega s temnejšimi sedeži. Ne glede na to, kako lepi so svetlo sivi.

Ker je po toči zvoniti prepozno, je potrebno približno enkrat na leto čiščenje prepustiti strokovnjakom.
Sem poskusila tudi že sama. Z globinskim sesalcem. Ne me vprašat kako je bilo, kajti celo dopoldne sem se trudila in na koncu je bilo le še slabše kot prej. Pa sedeži niti niso ne vem kako nasvinjani. Nobenega bruhanja ali podobnega. Samo prah, ki se ob vsaki kapljici dežja ali švica oblikuje v krogec, ki se potem tako posuši in tako ostane.

Tokrat smo ga zaupali v roke čistilnega servisa Ekotop. Čiščenje znotraj in zunaj jim je vzelo skoraj cel dan in vsa kar lahko rečem je "kapo dol" in priporočam.

Ker pa ravno praznujejo eno leto delovanja, so pripravili nagradno akcijo.

VŠEČKAJTE njihovo spletno stran in DELITE letak in že sodelujete v ŽREBU za globinsko čiščenje sedežne garniture ali avtomobila. KLIK

Rezultati žrebanja bodo objavljeni naslednjo soboto 16.11.2013, pred oddajo Gostilna išče šefa. 


Takole so upedenali naš avto.














nedelja, 10. november 2013

Izjava tedna: kripl

Tale pa za spremembo ni ne Enejeva, niti Renejeva. To sva naumila midva, nekega večera v postelji.

Pravi David, da če globoko vdihne in potem na dolgo izdihne, ga strašno grlo boli.

Pa pravim jaz: "Kaj to. Jaz že štirinajst dni kašljam kot kak star kadilec. Ne ti meni jamrat."

Pa nadaljuje on: "Ah dej no.. spomni se, jaz sem poleti takole cel mesec kašljal in imel zamašen nos, da nisem mogel dihat. Ne ti meni o prehladih."

Pa spet jaz: " Ma dej.. Meni je že več kot pol leta, odkar sem noseča, nenehno slabo, ali me pa kaj boli. To se šteje že v letih. Ne ti meni o neugodju."

In on: "Kaj pa to. Veš kako dolgo že mene križ boli. To se meri že v desetletjih. Ha.. ne ti meni."

In potem sem odnehala. Ena nič zanj. :)

četrtek, 07. november 2013

Resnica


To šalco sem kupila že kakih sto let preden sem imela otroke.
Niti nisem opazila napisa na dnu.
Zdaj postaja moja najljubša.

Imam še eno z napisom: "I'd like the day better" in podnapis "If it started later".

Ampak zgodnjega vstajanje sem se že toliko navadila, da mi sploh ne predstavlja več problemov. Pa itak grem popoldne počivat. ;)





sreda, 06. november 2013

Eppur (non) si muove

Od zadnjega zapisa na blogu na temo hiške je minilo že zelo, zelo veliko časa.
Takrat je bilo vse že zelo hektično.
V načrtu smo imeli, da bomo septembra že kopali temelje, postavili pilote, napeljali vodo,  ni da ni.
Pripravljali smo še zadnje papirje, pošiljali papirje na Ekosklad, iskali izvajalce....

Potem pa je nekega lepega dne na parcelo prišel strokovnjak za postavljanje pilotov. In bilo je kot da bi nas s kolom po glavi. Full stop.

Odločil se je, da piloti, ki so predvideni ne bodo zdržali v primeru, da zemljina popusti. In ker nam ne more dati garancije na pilote, niti ponudbe ne bo dal.

Res občutek je bil kot da bi me s kolom po glavi. En mesec sploh nisem mogla razmišljati o ničemer v zvezi z hiško. Kaj naj zdaj?
Naj damo pilote krat dva, narišemo novo hišo in jo prestavimo na drugo mesto, pustimo vse skupaj?

No, potem smo naročili še tretje strokovno mnenje, ki ga še vedno čakamo. In razmišljamo kako in kaj.

V soboto smo končno, prvič po avgustu, po tistem usodnem dnevu, odšli na sprehod na parcelo.
In moram reči, da sem kar malce jezna na tega izvajalca, ker je v tolikšni meri zasejal dvom v nas, da bomo težko verjeli sploh komurkoli. Še posebej zato, ker ima vsak strokovnjak čisto drugačno mnenje.
Globoko v sebi, pa verjamem, da je pretiraval. Ko sem spet gledala parcelo se mi res ne zdi možno, da bi bilo tako nevarno kot je on predvidel. Verjamem, da garancijo težko daš, takoj ko obstaja trohica dvoma. Ampak če upoštevaš vsa pravila odvodnjavanja ipd ne vidim razloga zakaj bi se nam to zgodilo.
In če se odločimo, da nadaljujemo tako kot smo planirali, nam je odvzel vsaj eno leto v hiški. Pa tako zelo sem si želela zadnjo porodniško preživeti na naši čudoviti terasi, na svežem zraku. In to me še najbolj jezi. Grrrrrr....

HB se vsaj prodaja stanovanja ni iztekla tako kot je bilo planirano in se nam avgusta še ni bilo treba izseliti. Tako bomo vsaj dojenčka pričakali na svojem. Evo, saj pravijo. Vsaka stvar je za nekaj dobra.









Poslastica dneva: Špinačne tortilje

Tole lahko a slastno večerjo sem na hitro "spackala" za prvi november, ko smo lačni in premraženi, zvečer končno pricapljali domov.

Spekla sem jih iz samih takih sestavin, ki so čakale v hladilniku ali omari, da se vendarle spomnim nanje.
Edino špinača je bila čisto sveža in bi bilo škoda, da je ne bi uporabili dokler je imela še kaj vitaminov v sebi.

Dobre pol kile špinače sem na hitro blanširala.
Na olivnem olju sem narahlo prepražila tri stroke česna, samo toliko, da je zadišalo. Nato sem vmešala na drobno narezano blanširano špinačo in odstavila. Mešanico sem na hitro ohladila v hladni kopeli. (posoda v posodi, da ne bo kdo špinače z vodo zalival. :))
Iz treh beljakov sem stepla trd sneg.
V ohlajeno špinačo pa sem dodala rumenjake in lonček (250g) pasirane skute. Nato sem narahlo vmešala še sneg.

Vse skupaj sem bogato nadevala v tortilje, ki sem jih postroila v, s peki papirjem, obložen pekač. Na koncu sem jih še posula s sirom.

Pekla sem jih v pečici na 180°C kakih 20-25 minut.

Mmmm so bile dobre. Imeli smo jih preveč in smo se zelo trudili, da bi jih oddali. Pa nismo našli nikogar. Na koncu smo vse pojedli sami. Škoda bi jih bilo pustiti. :)


sobota, 02. november 2013

Ruj

Že lansko leto je šel Enej s Staratom in Staromamo gledat rdeči ruj.
Enej je ugotovil, da bi morali iti letos zraven še Petra in Aja. Midva z Davidom povabila nisva dobila, sva se morala povabiti sama.

Odpravili smo se do Mirna pri Novi Gorici in še nekoliko višje proti Cerju.

Meni je po dveh tednih bolehanja res pasal tak prijeten lahkoten sprehod do vrha hriba.
Vreme je bilo odlično, toplo, okolica pa čudovita.

Za najlepši rdeči ruj smo bili še malce prezgodnji tako da če imate čas čez kak teden ali dva, vam izlet toplo priporočam. Razgled z vrha pa je tudi čudovit.