Tekaški dnevnik: Priprave na 100 milj Istre

Ideja za Istro je padla že kaka 3 leta nazaj, ko smo šele pričele s treningom za maraton.
V reviji tek+ sem videla fotografije in takoj me je pritegnilo.

Po maratonu sem imela sicer dovolj zgodnjega jutranjega vstajanja in me je malce minilo, potem sem bila pa že kaj hitro noseča.

Ko sem lani (ravno te dni je eno leto od prvega ponovnega tek-eca) začela spet teči, pa si niti v sanjah nisem mislila, da bi kaj takega lahko uresničila že letos.
Ampak ideja se je kar razvijala in sestavljala, pogovor je vse večkrat nanesel na to in počasi, počasi, jedna po jedna, se nas je nabralo kar šest punc ki smo se opogumile in se prijavile. Seveda ne na 100 milj ampak na najkrajšo razdaljo, na 65km. Da ne govorim da bo poleg nas tega dne na štartu še ostalih pol Idr'cev, ki radi laufajo.

Namen je bil in je še, da gremo pravzaprav na pustolovščino. Bolj hoja kot tek, brez kakega hitenja.
Ampak s treningi smo pa kar resno zagrabile. Kakih 10-12 ur je naš cilj.

Tako zdaj pridno delamo vikend sendviče (tri teke, tri dni zapored; dva krajša in enega daljšega). Ker nas je toliko, vedno najdemo družbo, motivacijo in slabo vest, ki nas priganja.
Kilometri se hitro nabirajo, čeprav bolj drugim kot meni, jaz sem najbolj lenobna med vsemi. Če ne to, mi pa fantje priskrbijo dobre izgovore, da "ne morem" iti. Zvečer se zlahka dogovorim za čimbolj zgodnji jutranji tek, da bomo čimprej nazaj, (ker te dolge variante po času res niso več hecne, šest ur nam gre kot bi mignil), potem pa zvečer zaspati ne morem, ker me tako zelo skrbi, kako bom zjutraj vstala. Komaj čakam, da prebrodimo še naslednja dva tedna jutranjih tekov, potem pa že začnemo s počitkom in krajšimi teki in ni šans, da me kdo zvleče iz postelje pred osmo zjutraj.

Na začetku je bilo najtežje prilagoditi hitrost in odmisliti tek v klanec.
Nekatere smo se sicer lažje zabremzale (jaz seveda) kot druge, ampak zdaj smo že skoraj navajene, da se v klanec hodi, ravnine in spuste pa počasi preteče.

Tako smo svoja telesa že fajn navadile na to, da preživimo veliko časa na nogah in tudi dolžine že zlahka premagujemo. Tako se nam zdaj za 10 km niti superg več ne splača obuti, dvajsetko lahko pretečemo pred zajtrkom, brez zajtrka ali po zajtrku, nema veze, niti pijače in hrane ne potrebujemo. Če se nam je še pred tremi-štirimi meseci zdelo, da vsak vikend pa že ne moremo preteči dvajsetke, spada zdaj to že med kratke teke, takrat ko nimaš časa za kaj več. Dolgi teki so zdaj dolgi nekje med 30 in 44 km. (Moj je bil najdaljši 42,4. Lih toliko da ni bil najdaljši tek življenja, joj me jezi da nisem še par sto metrov odtekla). In to tako na izi. Brez rikverc hoje po stopnicah naslednji dan, brez dopusta, bolniške, še celo brez popoldanskega spanca. Fascinantno, česa je zmožno človeško telo. Res smo vsakič posebej presenečene in ponosne same nase.

Seveda se ob treningih hitro nabirajo tudi stroški. Za takle tek rabiš kup stvari, ki jih običajni tekači ne potrebujejo. Goro enih gelov, ki jih seveda treba stestirati, čeprav se jaz nagibam, da bi povečini žvečila kar pravo hrano. Datlji se mi super obnesejo, na vsake toliko mi pa paše tudi kaka žitna ploščica, sendvič in po teku obvezno pica (ne nič nismo shujšale med treningi, a ni čudno.. :)).
Pa treking ruzak z mehom, pa štartnina, prenočišče zase in še za spremstvo še za podaljšan vikend (jeeej) in seveda superge. (Sponzorstvo anyone ;) ?)

Superge so bile zame velik podvig. V zadnjih letih sem se namreč že dodobra navadila na minimalistične copate (Merrell mix master (do konca izrabljene), res odlične superge in Merrell Bare acess arc 4 (preveč minimalistične za treking, pa še rahlo premajhne sem si kupila, da bi jih lahko rabila za dolge razdalje). Večina treking-istov prisega na Salomon speedcross, ampak razvajeni nogi, vajeni lahkih copat so to že pravi gojzarji. Kar so mi ponujali po trgovinah je bilo le še težje in bolj grobo in stabilno in oh in sploh.

Potem sem na Wigglu slučajno naletela na Inov8 (nikoli prej slišala, res) in prikazala se mi je Marija. Točno vse lastnosti so imele, ki sem jih iskala pri svojih supergah. Minimalni drop, stabilnost, lahkost, ta pravo treking gumo, pa še LEPI so bili. No najprej so bili lepi, šele nato so bili vse ostalo. Tako je, kaj naj. Dobra ideja firme je tudi ta, da so vse enako drage in ne pogledaš na določeni točki skozi prste, eh bo že uredu, te so cenejše, ampak izbereš kar ti ustreza. Zaenkrat sem navdušuena. Prvič ko sem jih obula, sem v njih pretekla 35 km, drugič ko sem jih obula sem pretekla 42 km. Vsakič brez žulja.

Na naših tekih srečamo tudi vse sorte živali, gamsi so pogosti spremljevalci, veverice, srne, celo mufloni so tekali z mojimi puncami. Oblajalo nas je nekaj psov, enega bi skoraj (neprostovoljno) posvojile in, v zadnjem času večkrat, medvedi, ki se nam sicer ne pokažejo, njihovo prisotnost dajo slutiti le njihove gromozanske sledi (ki jih jaz na srečo še nisem videla, preveč zijam okoli sebe). :)
Videle smo mnoge čudovite razglede, se naklepetale za vse kave naprej in nazaj, ki smo jih zamudile, videle mnoge znamenitosti, spoznale nove poti, nova prijateljstva so se stkala.

Zdaj nas čakata še dva tedna daljših treningov potem pa počitek in krajši treningi.
Potem pa gaaassaaa madrasa.

Komaj že čakam, da se poženemo v prvi hrib. Kar se nas tiče se mi zdi, da smo super pripravljene. Ne za zmage, za hitrost, ampak za preživeti. Bojimo se "samo" še poškodb v zadnjem hipu, vetra, dežja in bolezni.

Start je 18 aprila ob 12 ih v Buzetu, cilj je okrog polnoči v Umagu.
Upam, da boste navijali za nas, ali pa vsaj v mislih privoščili malo trpljenja babam trapastim, kam pa lezejo, kje pa najdejo cajt pr vseh teh mulcih, pa službi, zihr nič ne pospravljajo doma, pa ubogi njihovi možje za vse sami. Bojo že vidle, pol jih bodo pa kolena bolela pa hodit ne bodo mogle ko bodo stare, je pa že bolje bit doma, kot pa obsedeno lazit po hribih sredi zime pa navsezgodaj zjutraj, še tega se mi manjka. Če se nam bo kolcalo bomo že vedele kdo je bil. :)

Še to moram omeniti, da je za zimsko motivacijo res lepo pokrbela knjiga Ultrablues, ki je z naskokom najboljša tekaška knjiga kar sem jih prebrala. In to zato, ker ni "le" tekaška ampak knjiga o življenju nasploh. Knjiga treh avtorjev, Žiga X. Gombač, Samo Rugelj in Boštjan Videmšek. Vsi trije navdihujoči, vsak na svoj način. Vsak s svojega zornega kota opisujejo iste dogodke in dodajajo svoja razmišljanja, točno taka, ki se tekačem pletejo po glavah med tekom. Takrat ko je tek najbolj prijeten, ko pozabiš na tek in gre kar samo. Če še niste, morate. Mus. Pa čeprav je mus samo umret, kot je rekel naš profesor za telovadbo na OŠ.

Garmin Connect