torek, 30. oktober 2012

Tekaški dnevnik: maratonke

Madonca, tole gre pa tako gladko, da sploh ne bom imela kaj pisati na blog. Kakšen dolgčas bo to poročilo. To me je skrbelo ko sem že drugič tekla mimo Šiške.

Pa bom vseeno zadevo malce razvlekla, da me niste čisto zastonj poklikali.

Evo, če hočem da bo bolj razburljivo, moram začeti že nekaj dni prej.

Prave priprave so se začele že v četrtek, ko smo začele punce slediti jedilniku za polnjenje glikogenskih zalog. Tina je bila namreč izbrana za prehransko svetovanje pri Nutriticon. Z žlico do cilja.

Začelo se je že v juniju, ampak takrat jaz nisem preveč sodelovala. Ker je bila Tina itak že suhica, s pravo maratonsko postavo, jedilniki niso bili napisani za izgubo teže, jaz pa sem vseeno upala da bom kako kilco že izgubila nekje na poti. No vseeno je nisem. Nekaj napotkov sem pobrala, sicer pa sem se poskušala po svoje zdravo prehranjevati.

V zadnjem delu pa sem morala kopirati jedilnik. Če ne zaradi sebe, pa zato, da punc ki sta bili že itak bolje pripravljeni od mene na poti ne bi ovirala. In ker je bil v četrtek že tako naporen dan, ki sem ga v celoti preživela zdoma, sem morala hrano za cel dan naprej pripraviti že zjutraj. Ogljikovi hidrati šestkrat na dan. Za zajtrk mlečna prosena kaša, za malico in kosilo palačinke in za drugo malico muffini. Da o vsem ostalem kar se je tisti dan dogajalo niti ne izgubljam besed. Od osmih palačink so se mi štiri prismodile. :) Potem na sestanek, še na en sestanek in na tekaški sejem.

Že pretekli teden je Tina prenašala napotke, ki jih je dobila od svoje "tršice Anite" in ena od teh je bila masaža nog. In ker me po terapijah z ultrazvokom mišica ni prenehala boleti sem doživela svoj "hmmm!!??? trenutek" in ugotavljala, da bi to znala biti rešitev. Prvo sem si privoščila že na tekaškem sejmu, kjer so jo promocijsko ponujali za pičlih 5 evrov, naslednji dan, pa sem imela še zmenek z domačo maserko. Bingo.

Dojenčkasti ritem hranjenja, obrok na dve uri, se je nadaljeval še cel vikend.

V soboto me je začela grabiti panika. Sploh ob pogledu skozi okno. Idrijca je poplavljala, napovedi so bile grozne. Le kaj naj? Naj zdaj obupam? Tik pred zdajci? Pa saj vsaj ne bo nalivov?! Če bo sneg vo še vedno bolje, sicer pa naj bi ponoči že ponehalo.

Spakirala sem kot za en teden na smučanje. Potovoalko za pred, potovalko za med in potovalko za po. Potem sem poskušala obleči vse in ugotoviti optimalno kombinacijo plasti. V prvo potovalko sem zapakirala vse za tek, malico, uro, nogavice, oblačila, gele, le pelerino sem pozabila. V drugo potovalko sem zapakirala vse za preobleči. Če bi sučajno v prvem krog deževalo, v dugem pa ne več. In v tretjo potovalko topla oblačila za cilj. In puhavko, glavni adut.

Zjutraj se zbudim, pogledam skozi okno in mislim, da mi je ušlo nekaj sočnih. Sneg se je pošteno prijemal cestišča. Potem me je še David zastrašil, da on ne bo zmogel poti v Ljubljano, saj nimamo zimskih gum. Dobro, da sem bila vsaj jaz dogovorjena za prevoz z kombijem. Potem je potekala akcija, zamenjava avtomobilov in potovalki št. dve in tri, sta vseeno srečno pripotovali do navijaške baze v Ljubljani.

Pot je bila zasnežena, v Godoviču smo ujeli plug, ki se nam je umaknil. Na Kalcah je čez cesto ležalo drevo, a na srečo smo se lahko prebili mimo. Avtocesta je bila še vsa zasnežena. Prave ekstremne razmere. Ekstremne razmere za prvi maraton? Mi je tega res treba? Ne bi bilo že tek v primernih 15 stopinjah dovolj zahteven za prvič? Na srečo je bilo v Ljubljani manj snega, tudi padavine so rahlo ponehale. Vzdušje pa se je dvigalo. Trema se je stopnjevala.

Pred Maksijem gužva, garderobe niso uspele požirati množice uporabnikov, ki so čakali. Tina se je morala še fotkati z Nutriticon ekipo, v zmedi sva izgubili tretjo sotekačico in je nismo uspeli dobiti nazaj. Dobili pa sva drugo tretjo sotekačico za prvi krog, Nedo.

Vzdušje na štartu je bilo fenomenalno. Podhod pod "The Stroj" je vzdignil raven adrenalina na maksimum. A vseeno smo imele v začetku kar nekaj težav. Coparti so nam hitro premočili, a ni bilo preveč moteče. Tino je bolel kolk, hkrati pa nikakor nismo uspele uskladiti štoparic. Meni je kazalo da smo grozno počasne in sem vlekla naprej, Tina je trdila da smo prehitre in je vlekla nazaj. Tako smo se lovile vse do prve postaje na Večni poti. Vmes smo še na Brdu, v navijaškem centru "pri Stanetu" oddale vse odvečne plasti oblačil. Ko smo ugotovile, da smo res prepočasne smo rahlo pospešile a Tini kolk ni dopustil sproščenega teka. Vklopile smo na program "veze in poznanstva" hitro sem nekaj adrenalina pognala tudi po žilah navijaške sestrične Hermine (Hernina stokrat hvala), da nam je za Bežigradom pripravila dozo Naklofena. Od tu naprej je šlo vse lažje.

Neda je imela le še 5 km do cilja in še veliko energije, zato nama je pobegnila. Kmalu pa naju je ujela in prehitela najina prva tretja sotekačica Saša. V drugi krog sva pritekli točno s časom 2 uri. Povsem spočiti, dobre volje in polni energije. Tu sva potem ugotovili, da če bova želeli uloviti najin cilj 4 ure, bova morali rahlo pospešiti. Tako sva prestavili v drugo in nastavili tempo 5.20-5.30. Tako sva začeli dohitevati in prehitevati tekače pred nama. Na Brdu sva vzeli še drugo dozo pain killerjev. Ker me je začelo grabiti v križu sem si tokrat enega privoščila tudi jaz. Na večni poti sva pred seboj zagledali spet Sašo in pri Mercatorju sva jo ujeli. Od tu smo pot nadaljevale skupaj. Čakale smo, da se pri 30 kilometru zaletimo v famozni "zid" pa nič. Nič, nič.. tu se vračamo nazaj na prvi stavek tega zapisa.

Nadaljevale smo s svojim tempom, dobre volje, med klepetom. Z četrtinko gela na vsaka 2,5 km in nekaj požirki hladne pijače.

Do preloma je prišlo na zadnji postaji, dva kilometra pred koncem. Tino so začeli grabiti krči, Saša je imela še dovolj energije, da je švignila naprej. Do štirih ur smo imele še deset minut časa. Zato smo nadalevale mirno, počasi. Podpora navijačev je bila fantastična. Skoraj na vsakem kilometru Dunajske smo srečale kak znan obraz in slišale kak krik navdušenih navijačev (Hvala Anita, Andrej, Hermina, Ana, Darja, Tina). Vzdušje se je stopnjevalo. In ko je imela Tina že pošteno krizo s krči, se nama je na progi pridružila njena glavna navijačica Barbi, ki se nama je kar pridružila na progi in z nama nadaljevala pot vse do cilja. Barbi hvala! In ravno pravi trenutek, ker sem na Bavarcu tudi jaz dočakala svojo krizo. Ne vem od česa, verjetno od vzdušja, navdušenja, vznemirjenja, vetra v prsi??? sploh nisem mogla več zadihati. Moja pljuča so ostala brez kisika. Morala sem na stežaj odpreti usta, da sem sploh lahko dihala. Kot da bi dihala skozi slamico. Grozno.

Ampak uspelo je, čeprav je bilo to najdaljših 200 m v mojem življenju, smo uspele. Uspele smo! V cilj smo prislele v brutto času 4:04. Od razburjenja smo pozabile izklopiti štoparico in šele sms nam je povedal, da smo dosegle in presegle vse svoje cilje. Prvega, prispeti v cilj, in drugega, priti v cilj z predzankom 3. In prispele smo celo 2 mintute prej. 3:58:05. Fantastično!!!

Minutko za nami je prispel v cilj še moj brat Oskar z dvema minutama boljšim netto časom. Bravo!

Skratka, navkljub vremenu je bil dan popoln. Bomo še kdaj ponovile? Vsekakor! Ne vem če že naslednje leto, mene še prej mika triatlon, ampak ponovitve sledijo. Me pa kar skrbi, kako bo, ker tako komot kot je šlo letos skozi, verjetno ne bo šlo več. 

Še enkrat hvala vsem navijačem na poti, vsem navijačem preko SMS-jev, FB-ja, mailov, blogov.
Še posebna zahvala pa vsej ekipi v ozadju. David, Ata, Mama, Nono in Nona, Enej in Rene, Stane, Maks in Erik, Rafko, Saša, vsem sotekačem v tem dolgem obdobju treninga, Romanu Kejžarju za dragocene nasvete, Koncernu Kolektor za prevoz in štartnino in seveda glavni sotekačici, zakladnici nasvetov in podpore Tini! Brez tebe se podviga sploh nebi lotila!

Super ste! Hvala!

Aja, pa še lahko hodimo. Celo po stopnicah. Mala malca. :)

 
foto: Ana Mlakar

sreda, 24. oktober 2012

Tekaški dnevnik

No, pa smo ga dočakali. Le še nekaj dni aktivnega počitka je pred nami, potem pa gre zares.

Priprave so bile dolge, včasih mučne, včasih prijetne, včasih boleče ampak zmogle smo in ker se v zadnjem mesecu količina teka pošteno zmanjšuje me je že kar malce strah ali sploh še zmorem.

Tri tedne pred maratonom sem končno zbrala voljo in se šla usesti v čakalnico k osebni zdravnici, pokazati ji bolečo mišico. Ugotovila je, da kaj resnega ni, morda le rahlo nacefrana mišica in mi je predpisala 10 terapij z ultrazvokom. To se je včeraj zaključilo. V petek si privoščim še masažo nog.

Od septembra naprej imamo v Idriji tekaške treninge pod vodstvom Romana Kejžarja. Poskušala sem se ga udeležiti kolikor pogosto sem se mogla saj je res super, povsem drugače kot samostojni treningi. Opravimo vse tisto, česar sami ponavadi ne počnemo. Ogrevanje, strečing, intervale, tekaško abecedo, pa sploh ni težko ker nas je toliko klepetulj na kupu.

Tik pred maratonom se pojavlja kar nekaj skrbi. Tisti "ali bom sploh zmogla" se pridružuje še skrb zaradi dotrajanih copatov. Prepozno sem ugotovila, da jim bije zadnja ura. Prsti so že izdolbli drobno luknjico skozi blago, peta je že prebila opetnik in tudi podplati niso več tako prožni kot so bili. Roman pravi, naj ne reskiram z novimi copati, saj sem teh že navajena in naj tudi ne lepim nog z obliži, ker bo le še slabše. Upam, da zdržijo do cilja. Potem bo pa treba iti v šoping. Nujno.

Da maratonski tek ni več poceni špas priča tudi vrečka "dobrot", ki sem jih včaraj prinesla iz trgovine. Gora gelov, Isostarjeve sem si izbrala, ki so z koščki sadja še najbolj podobni pravi hrani. Pa energijske tablete, magnezijev napitek, izotonični napitek za med tekom (razmišljam, da bi tekla z bidonom za pasom, ker pitje iz plastičnih lončkov mi ne gre najbolje od rok, pa še piješ lahko ko ti paše. Je pa obremenitev. Izkušeni tekači, kaj svetujete?) 

Največjo skrb pa predstavlja vreme. Najnovejša napoved je sicer rahlo boljša. Ampak dežja, tega me je pa od vsega najbolj strah. Sploh v kombinaciji z mrzlim vremenom. Z pelerinami sem se oborožila, a srčno upam, da je ne bom potrebovala. Ker v dežju in mrazu pa ne vem če bom zbrala dovolj trme in zavila še v drugi krog.

Zdaj pa samo še tri dni počitka in polnjenja glikogenskih zalog. Ogljikovih hidratov kolikor jih zmoremo pojesti. Po Kežarjevih besedah je idealno, da se zredimo za kaka 2 kilograma. Fino. Upajmo, da bosta šla vsaj po maratonu nazaj dol. Glede na to, da sem itak še vedno v plusu.

V glavnem... držite pesti. Lahko od doma, še bolj pa vas bomo veseli ob ali na progi. Se vidimo!

Jutranja megla pred tekom


Po zadnjem skupnem treningu.

Dobrote

sobota, 20. oktober 2012

Home sweet home...

Remember?

Po točno enem letu je tale zaplata zemlje končno naša. Birokracija na vrhuncu.
Pot do ljubega domeka bo še dolga, ampak prvi korak je narejen.

No in nekaj naslednjih.

Arhitekta, Mateja iz Biroja Gašperič sva zelo hitro izbrala, izbrali smo eden drugega. Jaz sem se zaljubila v njegovo hišo A, ki sem jo opazila v reviji Delo in dom. Ob srečanju smo se takoj zaštekali. Niti sekundo do sedaj nama ni bilo žal. Njegov način razmišljanja je fantastičen, ideje ena boljša od druge in idejna zasnova je pisana na našo kožo. Komaj čakam nadaljevanje.

Naredili smo že scan terena, ki je kar precej zahteven.

Z nakupom parcele se je projekt hiška se je tudi uradno začel. Plačam rundo!

Aja, če vas zanima naše stanovanje, se pa javite. Počasi ga bomo ponudili na trg.










Surprise, surprise...

Listam prejle Katalog oblikovanja 2012 in kar naenkrat v njem zagledam samo sebe. Bravo Vanda Lapajne in bravo David, ki je fotko posnel in jo kvalitetno obdelal. :)

Pa ravno včeraj sva fotkala nadaljevanje. Kje se bom videla prihodnje leto?










torek, 09. oktober 2012

Premiki

Ko je Enej shodil, sem poslušala druge, ki so pravili, da to, da se postavi na noge in naredi nekaj korakov, še ne pomeni, da je shodil. Pa nisem točno vedela, kaj hočejo s tem povedati. Ker Enej je takrat shodil. Prvi dan je naredil nekaj korakov, drugi dan je prehodil že celo stanovanje, tretji dan je že skoraj tekel.

Zdaj,  ja zdaj mi je pa jasno. Rene že cel teden občasno samostojno mašira po dnevni, pa še vedno ne morem reči, da hodi. Še vedno je ves majav. Ampak fino se mu pa zdi. Če ga držimo za roke, pa ponosno prehodi že skoraj polovico naše običajne sprehajalne ture. In tudi po stopnica prileze že sam.

Tudi zobje mu rastejo enako počasi, kot se uči hoditi. Medtem ko jih je Enej dobival kot po tekočem traku, en dan je imel nabrekle dlesni, drugi dan mu je zob že gledal ven, Reneja mučijo že cel mesec skupaj. Zdaj lahko rečemo, da so vse štiri štrikice zunaj in komaj že čakamo na trojkice. Še bo zabavno. Odkar so mu štirke prilezle ven je fant pridobil tudi na apetitu. Ves čas išče priložnosti, da bi dobil nekaj za pod zob. Če so to palačinke z Nutello je pa sploh neustavljiv. Fant že ve kaj je dobro.