Tekaški dnevnik: maratonke

Madonca, tole gre pa tako gladko, da sploh ne bom imela kaj pisati na blog. Kakšen dolgčas bo to poročilo. To me je skrbelo ko sem že drugič tekla mimo Šiške.

Pa bom vseeno zadevo malce razvlekla, da me niste čisto zastonj poklikali.

Evo, če hočem da bo bolj razburljivo, moram začeti že nekaj dni prej.

Prave priprave so se začele že v četrtek, ko smo začele punce slediti jedilniku za polnjenje glikogenskih zalog. Tina je bila namreč izbrana za prehransko svetovanje pri Nutriticon. Z žlico do cilja.

Začelo se je že v juniju, ampak takrat jaz nisem preveč sodelovala. Ker je bila Tina itak že suhica, s pravo maratonsko postavo, jedilniki niso bili napisani za izgubo teže, jaz pa sem vseeno upala da bom kako kilco že izgubila nekje na poti. No vseeno je nisem. Nekaj napotkov sem pobrala, sicer pa sem se poskušala po svoje zdravo prehranjevati.

V zadnjem delu pa sem morala kopirati jedilnik. Če ne zaradi sebe, pa zato, da punc ki sta bili že itak bolje pripravljeni od mene na poti ne bi ovirala. In ker je bil v četrtek že tako naporen dan, ki sem ga v celoti preživela zdoma, sem morala hrano za cel dan naprej pripraviti že zjutraj. Ogljikovi hidrati šestkrat na dan. Za zajtrk mlečna prosena kaša, za malico in kosilo palačinke in za drugo malico muffini. Da o vsem ostalem kar se je tisti dan dogajalo niti ne izgubljam besed. Od osmih palačink so se mi štiri prismodile. :) Potem na sestanek, še na en sestanek in na tekaški sejem.

Že pretekli teden je Tina prenašala napotke, ki jih je dobila od svoje "tršice Anite" in ena od teh je bila masaža nog. In ker me po terapijah z ultrazvokom mišica ni prenehala boleti sem doživela svoj "hmmm!!??? trenutek" in ugotavljala, da bi to znala biti rešitev. Prvo sem si privoščila že na tekaškem sejmu, kjer so jo promocijsko ponujali za pičlih 5 evrov, naslednji dan, pa sem imela še zmenek z domačo maserko. Bingo.

Dojenčkasti ritem hranjenja, obrok na dve uri, se je nadaljeval še cel vikend.

V soboto me je začela grabiti panika. Sploh ob pogledu skozi okno. Idrijca je poplavljala, napovedi so bile grozne. Le kaj naj? Naj zdaj obupam? Tik pred zdajci? Pa saj vsaj ne bo nalivov?! Če bo sneg vo še vedno bolje, sicer pa naj bi ponoči že ponehalo.

Spakirala sem kot za en teden na smučanje. Potovoalko za pred, potovalko za med in potovalko za po. Potem sem poskušala obleči vse in ugotoviti optimalno kombinacijo plasti. V prvo potovalko sem zapakirala vse za tek, malico, uro, nogavice, oblačila, gele, le pelerino sem pozabila. V drugo potovalko sem zapakirala vse za preobleči. Če bi sučajno v prvem krog deževalo, v dugem pa ne več. In v tretjo potovalko topla oblačila za cilj. In puhavko, glavni adut.

Zjutraj se zbudim, pogledam skozi okno in mislim, da mi je ušlo nekaj sočnih. Sneg se je pošteno prijemal cestišča. Potem me je še David zastrašil, da on ne bo zmogel poti v Ljubljano, saj nimamo zimskih gum. Dobro, da sem bila vsaj jaz dogovorjena za prevoz z kombijem. Potem je potekala akcija, zamenjava avtomobilov in potovalki št. dve in tri, sta vseeno srečno pripotovali do navijaške baze v Ljubljani.

Pot je bila zasnežena, v Godoviču smo ujeli plug, ki se nam je umaknil. Na Kalcah je čez cesto ležalo drevo, a na srečo smo se lahko prebili mimo. Avtocesta je bila še vsa zasnežena. Prave ekstremne razmere. Ekstremne razmere za prvi maraton? Mi je tega res treba? Ne bi bilo že tek v primernih 15 stopinjah dovolj zahteven za prvič? Na srečo je bilo v Ljubljani manj snega, tudi padavine so rahlo ponehale. Vzdušje pa se je dvigalo. Trema se je stopnjevala.

Pred Maksijem gužva, garderobe niso uspele požirati množice uporabnikov, ki so čakali. Tina se je morala še fotkati z Nutriticon ekipo, v zmedi sva izgubili tretjo sotekačico in je nismo uspeli dobiti nazaj. Dobili pa sva drugo tretjo sotekačico za prvi krog, Nedo.

Vzdušje na štartu je bilo fenomenalno. Podhod pod "The Stroj" je vzdignil raven adrenalina na maksimum. A vseeno smo imele v začetku kar nekaj težav. Coparti so nam hitro premočili, a ni bilo preveč moteče. Tino je bolel kolk, hkrati pa nikakor nismo uspele uskladiti štoparic. Meni je kazalo da smo grozno počasne in sem vlekla naprej, Tina je trdila da smo prehitre in je vlekla nazaj. Tako smo se lovile vse do prve postaje na Večni poti. Vmes smo še na Brdu, v navijaškem centru "pri Stanetu" oddale vse odvečne plasti oblačil. Ko smo ugotovile, da smo res prepočasne smo rahlo pospešile a Tini kolk ni dopustil sproščenega teka. Vklopile smo na program "veze in poznanstva" hitro sem nekaj adrenalina pognala tudi po žilah navijaške sestrične Hermine (Hernina stokrat hvala), da nam je za Bežigradom pripravila dozo Naklofena. Od tu naprej je šlo vse lažje.

Neda je imela le še 5 km do cilja in še veliko energije, zato nama je pobegnila. Kmalu pa naju je ujela in prehitela najina prva tretja sotekačica Saša. V drugi krog sva pritekli točno s časom 2 uri. Povsem spočiti, dobre volje in polni energije. Tu sva potem ugotovili, da če bova želeli uloviti najin cilj 4 ure, bova morali rahlo pospešiti. Tako sva prestavili v drugo in nastavili tempo 5.20-5.30. Tako sva začeli dohitevati in prehitevati tekače pred nama. Na Brdu sva vzeli še drugo dozo pain killerjev. Ker me je začelo grabiti v križu sem si tokrat enega privoščila tudi jaz. Na večni poti sva pred seboj zagledali spet Sašo in pri Mercatorju sva jo ujeli. Od tu smo pot nadaljevale skupaj. Čakale smo, da se pri 30 kilometru zaletimo v famozni "zid" pa nič. Nič, nič.. tu se vračamo nazaj na prvi stavek tega zapisa.

Nadaljevale smo s svojim tempom, dobre volje, med klepetom. Z četrtinko gela na vsaka 2,5 km in nekaj požirki hladne pijače.

Do preloma je prišlo na zadnji postaji, dva kilometra pred koncem. Tino so začeli grabiti krči, Saša je imela še dovolj energije, da je švignila naprej. Do štirih ur smo imele še deset minut časa. Zato smo nadalevale mirno, počasi. Podpora navijačev je bila fantastična. Skoraj na vsakem kilometru Dunajske smo srečale kak znan obraz in slišale kak krik navdušenih navijačev (Hvala Anita, Andrej, Hermina, Ana, Darja, Tina). Vzdušje se je stopnjevalo. In ko je imela Tina že pošteno krizo s krči, se nama je na progi pridružila njena glavna navijačica Barbi, ki se nama je kar pridružila na progi in z nama nadaljevala pot vse do cilja. Barbi hvala! In ravno pravi trenutek, ker sem na Bavarcu tudi jaz dočakala svojo krizo. Ne vem od česa, verjetno od vzdušja, navdušenja, vznemirjenja, vetra v prsi??? sploh nisem mogla več zadihati. Moja pljuča so ostala brez kisika. Morala sem na stežaj odpreti usta, da sem sploh lahko dihala. Kot da bi dihala skozi slamico. Grozno.

Ampak uspelo je, čeprav je bilo to najdaljših 200 m v mojem življenju, smo uspele. Uspele smo! V cilj smo prislele v brutto času 4:04. Od razburjenja smo pozabile izklopiti štoparico in šele sms nam je povedal, da smo dosegle in presegle vse svoje cilje. Prvega, prispeti v cilj, in drugega, priti v cilj z predzankom 3. In prispele smo celo 2 mintute prej. 3:58:05. Fantastično!!!

Minutko za nami je prispel v cilj še moj brat Oskar z dvema minutama boljšim netto časom. Bravo!

Skratka, navkljub vremenu je bil dan popoln. Bomo še kdaj ponovile? Vsekakor! Ne vem če že naslednje leto, mene še prej mika triatlon, ampak ponovitve sledijo. Me pa kar skrbi, kako bo, ker tako komot kot je šlo letos skozi, verjetno ne bo šlo več. 

Še enkrat hvala vsem navijačem na poti, vsem navijačem preko SMS-jev, FB-ja, mailov, blogov.
Še posebna zahvala pa vsej ekipi v ozadju. David, Ata, Mama, Nono in Nona, Enej in Rene, Stane, Maks in Erik, Rafko, Saša, vsem sotekačem v tem dolgem obdobju treninga, Romanu Kejžarju za dragocene nasvete, Koncernu Kolektor za prevoz in štartnino in seveda glavni sotekačici, zakladnici nasvetov in podpore Tini! Brez tebe se podviga sploh nebi lotila!

Super ste! Hvala!

Aja, pa še lahko hodimo. Celo po stopnicah. Mala malca. :)

 

foto: Ana Mlakar