Logarska dolina

Pretekli vikend smo ugotovili, da zdaj je pa res že skrajni čas, da se spoznata tudi Rene in Kaja.

Žal smo nekoliko nesrečno izbrali lokacijo. Odločili smo se namreč, da se srečamo v Logarski dolini. Ker še nisem bila tam in ker smo se morali na poti ustaviti še v Domžalah, smo od vseh dolgih poti izbrali (skoraj) najdaljšo. Pa še zašli smo vmes.

Na veliko, veliko srečo je vsaj Rene celo pot spal. Tri ure in nekaj za tja in dve uri in tričetrt za nazaj.

Ko smo prišli smo bili lačni in vsaj tu smo imeli srečo, saj so imeli v penzionu Na Razpotju najboljše skutne štruklje, ki so se kar topili v ustih. Njamsi, njamsi, njamsi. Gospa, ki nam je stregla pa je bila najbolj prijazna gostiteljica ever. Tudi prenočišča imajo in veliko dodatne ponudbe. Zna biti, da se naslednjič naselimo kar tu.

Ko smo se najedli, smo se končno srečali z stricem Oskarjem, Barbaro, Julianom in Kajo, ki je le teden dni starejša od Reneja. Eno urco smo klepetali, se malce poigrali in na kratko poklepetali kar na vrtu pred gostiščem, potem pa je bil že čas za domov.

Naslednjič ko grem v Logarsko grem vsaj za tri dni. Tole zdaj ni bilo nič, skoraj kot da bi si ogledali razglednico. Škoda, ker razglednica je bila čudovita.