Mami, lej kaj znam ...

Rene, 4 meseci

Ne bom jamrala, kako hitro da gre čas. Ja, že štirje meseci so mimo.

Slinavec

Rene postaja vse bolj aktiven član družine. Nič več samo ne spi, ampak nam da vedeti, da je tudi on tu.
Čez dan spi vse manj, sploh zdaj, v tem vremenu, ko sva cele dneve doma. Zvečer ga damo spat okrog osmih, s pavzo ali dvema, za malo malico, spi do osmih ali devetih zjutraj. Potem pa nekaj časa bla, bla, blo, oooha v svoje viseče živalice. Dopoldne zadrema le še za kake pol urice. Le po kosilu si privošči malce daljši spanec.

Bla, bla, bla, ...

Dečko se še vedno pridno doji in redi. V ponedeljek sem mu namerila 8,1kg.

V nasprotuju z Enejem, ki je bil na svoji igralni podlogi čisto zadovoljen, se Rene nad tem ne navdušuje. Če spi, ima rad mir in spi v svoji postelji ali na sprehodu, če je buden, pa ima rad pregled na dogajanjem. Zato ga je pri telesnih aktivnostih Enej tudi gladko šibal. On se je pri štirih mesecih že prevalil iz trebuha na hrbet, medtem ko je Rene šele popustil svoj boksarski prijem in začenja počasi grabiti pisane dekice in igrače.

Če pa je motivacija taprava pa ... ups. :)

Motivacija za naprej

No maraton smo pretekli, zdaj pa bo potrebno najti motivacijo za naprej. Tile mrzli, dolgi, zimski dnevi bodo kar velik izziv.

Razmišljam, da bi se vpisala na fitnes in tam zlorabljala njihovega tekača. Menda imajo tudi aparat za simulacijo teka na smučeh. Nad kakimi večernimi aerobikami nisem navdušenja. Prvič zato, ker ni vola, ki bi me po osmi uri zvlekel s kavča in drugič zato, ker se mi med vadbo res ne da še razmišljati. Zato raje tečem, da lahko misli odjadrajo po svoje.

Evo, cilji, ki sem si jih postavila so pa taki.
Pozimi če bo sneg, čas in lepo vreme bova šla z Enejem nekajkrat smučat, sama bom šla kdaj pa kdaj tečt na smuči in če bo dovolj kondicije in sneg, na Bloški maraton. Že dolgo je, kar sem se ga nazadnje udeležila. Potem spomladi pa sem razmišljala o Kraškem maratonu. Ampak potem sem pa naletela na Dunajski maraton in me je tako zagrabilo veselje, da bi šla najraje teč že kar v najhujšem nalivu. Na Dunaju sem bila samo enkrat, z gimnazijo. Ampak takrat nas kaj drugega kot Rizenrad, Vinršnicl in večerni žur niso zanimali. Dan, dva ali trije na Dunaju bodo prav pasali.

Trening bom nadaljevala kar po isti knjigi, ki vsebuje tudi 13 tedenski program hitrejšega teka.

Logarska dolina

Pretekli vikend smo ugotovili, da zdaj je pa res že skrajni čas, da se spoznata tudi Rene in Kaja.

Žal smo nekoliko nesrečno izbrali lokacijo. Odločili smo se namreč, da se srečamo v Logarski dolini. Ker še nisem bila tam in ker smo se morali na poti ustaviti še v Domžalah, smo od vseh dolgih poti izbrali (skoraj) najdaljšo. Pa še zašli smo vmes.

Na veliko, veliko srečo je vsaj Rene celo pot spal. Tri ure in nekaj za tja in dve uri in tričetrt za nazaj.

Ko smo prišli smo bili lačni in vsaj tu smo imeli srečo, saj so imeli v penzionu Na Razpotju najboljše skutne štruklje, ki so se kar topili v ustih. Njamsi, njamsi, njamsi. Gospa, ki nam je stregla pa je bila najbolj prijazna gostiteljica ever. Tudi prenočišča imajo in veliko dodatne ponudbe. Zna biti, da se naslednjič naselimo kar tu.

Ko smo se najedli, smo se končno srečali z stricem Oskarjem, Barbaro, Julianom in Kajo, ki je le teden dni starejša od Reneja. Eno urco smo klepetali, se malce poigrali in na kratko poklepetali kar na vrtu pred gostiščem, potem pa je bil že čas za domov.

Naslednjič ko grem v Logarsko grem vsaj za tri dni. Tole zdaj ni bilo nič, skoraj kot da bi si ogledali razglednico. Škoda, ker razglednica je bila čudovita.

Mama

Biti mama dvema mulčkoma mi niti težko.  Res je, da mi starata in staramama pazita na Eneja praktično vsakič ko le namignem ali pa se ponudita kar sama (včasih jih moram prav prosit, če lahko pride domov :)). Ampak pridejo pa trenutki, ko kot mama izgubim vse dostojanstvo. Ko imamo kar naenkrat vsi en kup potreb, ki jih je potrebno izpolniti takoooj!!!

Že ko sem imela samo Eneja, sem ugotovila, da moram najprej posrbeti zase in šele potem lahko v miru in brez živčnosti poskrbim tudi za vse ostale. Ampak včasih to ni mogoče.
 
Tako je bilo pretekli teden, ko je snežilo. Ko smo prišli domov je mene zeblo in lačna sem bila tako, da sem se že vsa tresla. Enej ves moker, direktno za v bano, Rene lačen in zaspan. Čeprav sem imela pogačo že sestavljeno sem morala še segreti pečico in ko je bila dovolj topla sem komaj še nesla posodo v pečico. Nazaj ven pa sploh. Vmes se pripravljala kopel za Eneja, preoblačila Reneja, mu dala jesti, mu dala še sedemkrat dudo v usta, se preoblekla, namočila noge, pospravila kuhinjo in prepričala Eneja naj prileze ven iz bane in se obleče.

Potem pa pojedla dve porciji pogače. In jaz se čudim, da nič ne shujšam. Pha.

In ne, trenutka ko sem se počutila najbolj razčlovečneno in je bil povod za tale post vam  nisem zaupala. :)

Izliv Soče

Ah, že pogrešam indijansko poletje. In s temi fotkami se vračam nazaj.

V začetek oktobra, ko smo se odpravili na izlet do izliva Soče.

In čeprav je zdaj videti romantično, je bilo vendarle prevroče in komarji so nas pikali kot podivjani. Zato smo izlet skrajšali in si ogledali samo najmanj zanimivi del, če nisi ravno ornitolog, z popolno fotografsko opremo in ribiško opremo, da bi cel dan ležal v močvirju in fotografiral ptice.

Sprehodili smo se okrog naravnega rezervata, kjer živijo različne "divje" živali. Od ptic, žab, labodov, do konjev. Rezervat je pa tako ograjen, da živali obiskovalcev sploh ne opazijo. Okrog in okrog je napravljen nasip, živali pa lahko opazuješ samo skozi zablindirane lopute. Žal mi nismo imeli velikega veselja za opazovanje in smo se samo sprehodili.

Naslednjič gremo ob nekoliko hladnejšem vremenu in se bomo sprehodili po drugi poti, kjer prideš povsem do izliva Soče od koder je menda čudovit razgled na Devinski grad in na Trst.

Vrnili se pa bomo. O ja.

Prišla, pretekla, zmagala (zase)

Verjetno sem prva tekačica, ki si je med pavzo vzela čas za dojenje. :)

Enej, je revež že takoj po odhodu od doma zbolel, zakuhal in bruhal in se vrnil k starimami in staratu v varstvo. Hkrati pa poskrbel za logistično zagato, saj sta bila preostala fanta prepozna. Tako mi ni ostalo drugega, kot ta sem se vmes ustavila in nahranila Reneja.

Kakorkoli že, čeprav odštejem čas mirovanja, je čas še vedno odličen, a ne rekorden. 2 uri, 1 minuta in 48 sekund. Pa še kakih 10-15 sekund prepozno sem štoparico vključila.

Bilo je super, pa čeprav smo se s sotekačicami razšle. Nina je šibala naprej s fanti, Patricija pa svoj tempo.

Trpela sem na kilometru 9 ko me je zagrabila vranica. S 100m hoji je bolečina izzvenela.
In zadnje 3 kilometre, ko me je od medenice navzdol bolelo vse. Bila sem povsem zategnjena in na zadnji okrepčevalnici sem že razmišljala, če bom sploh še lahko štartala nazaj, če se ustavim. Je uspelo.

Prvi Kenijec me je prehitel na Bavarcu, do cilja so me prešibali (vsaj) še štirje. Ego ni prav nič trpel in prav fascinantno je, ko tečeš bok ob bok s takimi stroji. Vzdušje, ko smo jim tekači aplavdirali pa tudi specialno.


No, zdaj bom pa odracala proti spalnici in me naslednjo uro ali več ne bo ven.

Jutri se bova pa z Enejem crkljala, da se mu oddolžim za danes.

S sotekačicami na štartu

Zadnji kilometri, rdečica ni samo od kape. :)

Dodaj napis

Zadnji dve fotki: Matej M.



Ob tej priliki se moram zahvaliti:
Tini za knjigo, ki mi je pomagala trenirati
Davidu za izmeninčno varstvo in potrpljenje
Otrokoma za potrpljenje
Staratu in Starimami za varstvo in jutranji prevoz
Kolektorju za štartnino
Stanetu za zatočišče, topel tuš in kosilo
Vsem navijačem od doma, še posebej pa Mateju za navijanje v živo in za zgornji fotki. :)