Gradnja hiške: Dan D

Zadnje dni se počutim kot nosečnica v 40 tednu.
Vsakdo, ki ve kaj čakamo, me vpraša: "A je že?", "A zdej pa bo?"
Le namesto čakanja na prvi popadek, vsakih petnajst minut preverim vremensko napoved. Se bo izboljšala, se bo poslabšala, bo dež, bo samo prš, kaj pa sneg? Temperature, veter?

Pa vendar ga bomo kot kaže le dočakali.
Fantje zdaj že spijo, midva pa lahko rečeva... še enkrat greva spat pa bo hiška.
Jutri (v sredo) bomo že videli prve obrise "našega" dojenčka.

Tudi zadnje zaplete iz prejšnje objave smo več ali manj rešili. Gradbeno dovoljenje za vodovod je izdano, rok za pritožbe se sicer še ni iztekel, ampak upam, da bo tudi to šlo skozi.
Elekriko nam priklopijo jutri navsezgodaj. In potem se lahko začne.
Še celo cesto po Dolah so tik pred zdajci na novo asfaltirali, ker pretekli teden je bila del dneva zaprta. Upam, da ni že kak nov del v delu.

Tudi temelji hiške so pripravljeni. Fantje iz Ekoarta so jih že prejšnji teden so to uredili že prejšnji teden. Zarisali so stene in jih spravili v pravi nivo.

Tako pričakujemo jutri zjutraj 5 polno naloženih kamijonov sten, stopnic, stropnikov in podobnega.

Wooohooo....

Vabim vas, da nas poklikate na "Gradnja v živo" in skupaj z nami spremljate najbolj zanimive in atraktivne dogodke tega tedna.

Recept: Vložene bučke v kisu

Za tale recept je letos že prepozno, bo pa za naslednje leto.

Recept za cukete, kukr jim rečemo doma, ali v kis vložene bučke, je v družini že odkar pomnim.

Prinesel ga je stric iz Italije in z manjšimi prilagoditvami se prenaša po družini že leta in leta.

Recept je super, ker lahko z njegovo pomočjo uporabimo tiste bučke, ki so že malce podivjale in bi jih sicer le s težavo uporabili.

Bučke v kisu lahko uporabljamo podobno kot kisle kumarice. Kot prilogo različnim narezkom, sendvičem, ali celo v francoski solati. Zaradi mediteranskega okusa so odlične tudi kot hitra zimska solata k rižotam, za malce svežine.

Priprava je preprosta, recept pa je pisan na kg bučk, zato sestavine preračunate glede na količine bučk, ki jih imate na voljo.

Bučke olupiš (ali pa tudi ne), razkoščičiš in razrežeš na manjše koščke (približno centimetrske kvadratke).

Na 1 kg bučk boste potrebovali:

12 repkov rožmarina

12 listkov sveže bazilike

3 majhne čebule (šalotke)

2 stroka česna

par celih zrn popra

1 dcl belega kisa za vlaganje +

1 dcl jabolčnega kisa  ( v original receptu je uporabljenih 2 dcl kisa za vlaganje, a meni je tako prekislo)

2 dcl olja (jaz mešam polovico oljčnega in polovico soničnega (mi je škoda samo oljčnega) 

5 kavnih žličk drobne soli

Vse skupaj damo v hladno posodo, prižgemo na srednji ogenj in pustimo da počasi zavre. Ko zavre pustimo, da vre kake 4-5 minut, toliko, da spusti vodo in so bučke še vedno hrustljave.

Pustiš, da se ohladi.

Naslednji dan preložiš v steklene kozarce.

Pazite, da so čisti in dobro zaprti, kaka posebna obdelava pa ni potrebna.

To je to. Dober tek.

Gradnja hiše: Birokracija

Medtem ko čakamo na informacijo, da je šla hiška v delo,
vam povem nekaj malega o naših težavah z birokracijo.

Teh je bilo in jih je še vedno toliko, da včasih res ne vem več ali naj se smejim, držim za glavo ali naj se vsedem v kot in se zjočem.

Bom napisala samo največje cvetke, manjše so šle itek že v pozabo. In jih dala kar  v alineje, da bo bolj pregledno. :)

Najbolje, da se kar usedete, ker tole bo trajalo.

1. Naša parcela stoji ob mali makadamski cesti, ki je z leti malce spreminjala pozicijo. Kakšen je bil redosled dogajanja ne vem, ampak nekako se je zgodilo, da je med našo parcelo in dejansko cesto, nastal mali pas zemlje. In ta mali pas zemlje nam je delal težave že takoj na začetku. Ne vem več za kaj seje šlo, se je šlo zaradi oddaljenosti od ceste, za kak podpis... pojma nimam. Spomnim pa se rešitve iznajdljivega (hvalabogu za take) uradnika. Ugotovil je, da je pas tako ozek, da če da na fotografiji merilo 1:50.000, ki je še dovoljeno, se na printu tega pasu sploh ne vidi. Ergo, ga ni. Rešeno.

2. Glede Občinskega prostorskega načrta (OPN) smo imeli na naši lokaciji precejšnjo srečo. Verjetno je to edini kvadratni kilometer v občini, kjer ni strogih predpisov glede zunanjosti hiše in je dovoljena ravna streha.

Matej si je zamislil, da bi oblika hiše sledila oblikam iz narave in si je zadnji del hiške zamislil rahlo zaokroženo. No, tu smo potem naleteli na težavo. Kajti nikjer ne piše, da so dovoljene tudi zaokrožene linije strehe. Sicer tudi nikjer ne piše, da so prepovedane, ampak to je to. Ne gre. Rešeno.

3. Ker do naše parcele še vedno ni zgrajen javni vodovod, zajem vode pa je ob sušnih dnevih premajhen že za obstoječe hiše, se je občina (hvala občina) odločila, da zgradi vodovod do naše hiše. Ko so se začeli ukvarjati s traso in zanjo določili kar obstoječo cesto, so ugotovili, da cesta sploh ni v občinski lasti ampak je v lasti dveh gospe. Ena od njiju potrebuje vodovod, drug pa živi v tujini. Ko so, to drugo, kontaktirali glede prodaje, seveda ni bila navdušena. "Kako bi od mene kupili parcelo, če so mi pa rekli, da nimam nič sveta tam gori? Če bi imela parcelo, bi si zgradila vikend!" je bil njen odgovor. Kako zdaj ženski, ki slabo razume slovensko, razložiti, da parcela ni parcela ampak polovica ozkega pasu ceste, s katerim si ne more pomagati nič. Dodajte k temu še ostarelega birokrata, ki ne sledi več zahtevam službe in samo še čaka na konec, pa smo pri (več) letih kotalkanja med vsemi udeleženci. Pa pošta, pa notarsko overjeno, pa notarsko prevedeno, pa pooblastila, njeni obiski pri notarju v njeni državi. ZA CRKINT.

In ko že misliš, da zdaj je pa že vse rešeno. Občina samo še pridobi gradbeno dovoljenje in potem akcija(!), se najde še nekdo, ki ima po nekem čudnem naključju neko služnostno pravico na tej poti. Sicer je ne koristi, živi daleč stran, ampak noče podpisati, ker ima star spor z občino. Lepo. Ni še rešeno.

4. Tisti mali pas zemlje, ki sem ga omenjala v prvi točki. No, tudi tisti pas zemlje je bil v lasti zgoraj omenjenih lastnic in ob nakupu zemljišča za vodovod, so nam šli na občino na roko in v vsa pregovarjanja vključili še naju. Tako, da hkrati z zemljišči, ki jih odkupujejo oni, odkupiva ta pas še midva. Zadeva je bila rešena že pred dobrim letom in pol. Iz davčne smo dobili obvestilo o znesku davka, ki ga moramo plačati. Plačamo. Čakamo na povratno informacijo, da lahko nadaljujemo. Vmes že malce pozabimo, pa še vedno čakamo. Informacije od nikoder. Lastnica pove, da je občina svoj del že plačala, midva pa še vedno čakava na informacijo. Ker se nama je zaradi (sledeče) točke 5 začelo že malce muditi, sva začela raziskovati.

Iz notarske pisarne nama javijo, da potrebujeva overjeno kopijo pogodbe, ki jo pošljejo z davčne. Izvem, da davčana pošlje to kopijo eni od strank na pogodbi (poljubni). Po klicu na davčni urad izvem komu so pogodbo poslali in na srečo niso poslali tisti lastnici iz tujine ampak tej v bljižini, ki je v množici papirjev povezanih s tem, pogodbo pač pospravila, ne da bi vedela, da jo bo še rabila.

Ko jo je potem po letu dni nesla k notarju, so se vmes že spremenile parcele. Zato moramo pridobiti potrdilo o spremembi z geodetske uprave in soglasja vseh, preden gre lahko na zemljiško knjigo in preden midva dejansko kupiva parcelo. Ni še rešeno.

5. Tripartitna pogodba z Elektro Ljubljana. Najprej smo potrebovali soglasja vseh udeležencev, da lahko potegnemo elektro kabel od najbližjega stebra, čez cesto do našega priključka. Vse to seveda mastno plačamo. Ko je kabel napeljan, ga moramo podariti Elektru, ki potem z njim upravlja. Ker Elektra v prejšnji pogodbi ni, potrebujemo novo pogodbo in vsi udeleženci moramo podpisati novo soglasje. Zdaj potrebujejemo dokument iz točke 4, da končno plačava in postaneva lastnika pasu ceste iz točke 1. Kajti sicer potrebujeva soglasje od lastnice iz tujine, saj pooblastilo, da soglasje v njenem imenu daje njen sorodnik iz Slovenije, ne velja več. Vmes so se namreč spremenile številke parcel.

Sledite? Ne? Nič hudega, jaz tudi ne.

Me prav zanima, kaj nam bo čas še prinesel.

Pozabljiva zobna miška

Sej miškini ta frišni stranki, ki je pomotoma pljunila izpadli zobek št. 2 v travo, se to komot razloži. Itak mora prej narisati slikico, kje naj miška zob sploh išče.

Ta stari stranki, je pa itak vse jasno. Srečen naj bo, da se miška sploh še gre te igrice. Al pa dedek mraz, če smo že pri tem.

A pri vas je miška bolj ažurna pri teh zadevah? :)

Naš živalski svet

Ko smo se junija preselili v naš začasni dom, se nismo zavedali kaj vse prinese to za sabo.

Še zdaleč pa se nismo zavedali kako zelo bližje naravi bomo.
Pa ne samo v začasnem domu, tudi na poti med začasnim in bodočim domom.

Živali doma.

Iz kuhinjskega okna vsako jutro opazujemo veverice, ki skačejo z drevesa na drevo.
Mladega srnjačka, ki sredi popoldneva izziva našega psa na travniku pred hišo.

V gozdu kričimo in žvižgamo, da preženemo medveda in v tresočimi hlačnicami čakamo kdaj ga bomo prvič srečali.
Lisice nam skačejo na cesto.
Ptički nam kradejo semena trave.
Močerad se nerodno skriva pod pokošeno travo.
Pokopujemo miške, ki so postale žrtev bagerja.
Kobilice nam skačejo okrog nog.
Mravlje si v naših plohih gradijo dom.

Sem in tja nas piči kaka osa.

Na cesti srečamo čredo ovac, ki jih ženejo mladi pastirčki.
Krave in bikci se podijo po panikih ob cesti.

Psi mirno ležijo sredi ceste in jih naš namen, da gremo mimo sploh ne gane.

Srečanja z živalmi pa so se pričela že na morju, kjer smo imeli nekaj precej zabavnih prigod z eno od živalskih vrst. :)

Galeb in ostali živalski obiskovalci.

Verjetno zato, ker v kamp ni mogoče dostopati za avtomobilom (vozi samo transfer) in ker je tako mirno, je na našem otočku zelo veliko živalic.

Tako smo vsakodnevno opazovali mnogo vrst pričkov.

Z galebi smo imeli zabavne prigode. 

Eden od njih je bil še posebej predrzen (no, lahko da so bili tudi trije, nismo jih ločili).

Prvič, nam je iz mize, okrog katere smo sedeli štirje, ukradel cel kos parmezana. S polivinilom vred.

Ker je bil pretežek zanj, nam ga je med lovom uspelo dobiti nazaj. 

Drugič, ker je nekdo pozabil izprazniti vrečko iz trgovine in smo jo pustili samo pri šotorju, je gospodič galeb našel ogromen kos Tilsita in si ga postregel. Ko sem ga našla ga je že tretjino pozobal.

Tretjič, nam je tatič, sredi belega dneva, zlezel V ŠOTOR in iz njega ukradel vrečko penic (Marshmallov). 

Potem pa smo se opremili s češarki in smojih metali za njim, takoj ko je samo pomislil, da bi se približal našemu šotoru. Nikoli si nisem mislila, da bom kdaj tako groba do nedolžnih ptičev. Naj omenim, da so vsi ostali celi, so se pa na koncu že malce izogibali našemu rajonu.

Opazovali smo veverice.

Ježek je prišel vsak večer pogledati okrog šotora, če je ostala kaka dobrota zanj.

Opazili smo celo zajca.

Divjega zajca sredi kampa, si lahko mislite? Ta se je čez dan dobro skrival, bežno se je prikazal le ob urah, ko oči niso najbolj sigurne v svoj prav.

Videli smo veliko rib in veliko ribičev, ki bi jim fantje najraje pomagali.

Rakovice, ki so se spretno skrivale med skalami in skoraj neopazne prozorne meduzice brez lovk, ki so plavale mimo otoka.

Polžke, školjke, kumare, zvezdo in za konec, še kalamare na žaru.

Priprave na gradnjo

Zdaj gre pa zares,
glede na to, da smo naš projekt hiška, ne po naši krivdi ali izbiri, res počasi zastavili, in praktično čez celo zimo in pomlad nismo delali nič, potem pa čez poletje na izi urejali okolico,  se zdaj močno pozna razlika.

Kar naenkrat se je pričelo muditi in kar naenkrat moramo najti cel kup odgovorov na vprašanja, ki jih pač nimava.

Po toliko letih, ko že zidamo,  je občutek, ko je okvirni datum same postavitve dejansko že znan in je že tako blizu, da gremo še parkrat spat, dih jemajoč. Ne dojemam še, da se res dogaja. In po vseh preprekah, ki smo jih na tej naši poti že doživeli in jih še doživljamo, si še vedno ne upam uporabiti dovršnega glagola. Še vedno uporabljam le:  naj bi se preselili, naj bi zgradili, upam da bo... dokler ne vidim, ne verjamem.

Pretekli mesec smo povečini posvetili urejanju okolice, zakopali smo čistilno napravo, napeljali odvodnjavanje, uredili teren pred hišo, nasadili travo in napeljali cevi za elektriko.
Vse je trajalo neverjetno dolgo.
Bagerist kar ni in ni hotel s parcele, elektrika ima tisoč in eno opravek, tisoč in en papir, da o tisoč ali več tisoč evrih, ki zadnje dni kar letijo iz računa sploh ne bi izgubljala besed.

In potem je še ena stvar, o kateri zdaj ne bi izgubljala besed, pa si zasluži čisto svojo objavo. Vodovod. Kaj vse se se je že in se še dogaja na to temo je neverjetno in ko je rešitev že na vidiku, se pojavi nova prepreka.

Vse to so stvari, za katere sama le težko najdem interes, da bi se poglobila vanje in večino dogovarjanj in odločitev prepustim Davidu, on pa nad mojo nezainteresiranostjo nad višino jaškov za odvodnjavanje ni čisto nič navdušen.

V preteklem tednu smo sestankovali še na temo konstrukcije hiše, dogovorili zadnje detajle, ki so meni povečini še vedno kitajščina, saj naj bi (a vidite, naj bi) v tem tednu šel les že na razrez.

Največ sivih las nama dela način ogrevanja, kjer sva se odločila za precej nekonvencionalni način, nad katerim marsikdo ni navdušen, ampak o tem več kdaj drugič.

Ker vse to še vedno ni dovolj, bi bilo super, če bi v tej točki vedela tudi že kakšno keramiko bova imela, kakšne luči in podobne zadeve, ki se jih sicer veselim, ker so končno nekoliko manj abstraktne, ampak še vedno precej, glede na to, da prostor sploh še ne obstaja.
Poleg tega, da je še malce drago, pa se tega ne veselim preveč zato, ker vem, da bo treba nekatere stvari, črtati, pustiti za kasnje ali kupiti cenješe, ker Faaaaakkkk kako drago je vse to.

Sem pa včeraj našla svoje sanjske pločice, ki so seveda spet najdražje v celi presneti trgovini, ampak ker je wc v katere sem  jih namenila (David je na tej točki jasno in glasno izrazil, da se on v ta del ne bo niti poskušal vtikati :)) velik samo dva kvadratna metra, ne bom ponovila napake izpred desetih let, ko sva opramljala stanovanje, jih bom kupila, pa če potem cel mesec jem samo polento. :)

Zaenkrat vam jih še ne pokažem (predvsem zato, ker jim fotka dela krvico) vam pa pokažem navdih iz katerega sem črpala.

Pa ne pozabite se nam pridružiti v Facebook skupini Gradnja v živo

Gradnja v živo

Čeprav na blogu (še) ni osveženih detajlov o dogajanju na naši parceli tekom poletja,
se dan, ko bo naša hiška končno začela metati senco, hitro bliža.

V zadnjih dneh/tednih pospešeno sprejemamo pomembne odločitve, hodimo po sestankih z našim arhitektom Matejem iz Biro Gašperič, raziskujemo kamine in podobne reči, na Ekoartu pa že pridnejo izdelujejo delavniške rizbe in se pripravljajo, da odpeljejo les v razrez.

Ker mene take stari zanimajo, in glede na statistiko ogledov objav povezanih z gradnjo, sem prepričana, da zanimajo tudi vas, sem pripravila skupino na Facebooku, kjer bomo čim bolj sprotoma objavljali dogajanje na parceli in v delavnicah. Ko bo prišel naš dan D, ko bodo težki stroji po delih pripeljali stene in strehe, pa se bomo potrudili in pripravili ogled gradnje v živo s terena.

Torej, če ste eni izmed tistih, ki vas gradnja montažne hiše zanima, ste lepo vabljeni, da se nam pridružite v skupini.

Najdete nas tu: Gradnja v živo

Prepričana sem, da se nam pridružijo tudi mojstri in bodo na voljo za bolj tehnična vprašanja, ki gredo meni skozi eno uho notri in skozi drugo ven. Jaz sem z mislimi že pri manj abstraktnih rečeh. :)

Seveda pa bom glavne poudarke še vedno objavljala tudi na blogu. Če torej nimate Facebook profila, nič bat, tudi tu boste izvedeli kaj se dogaja.