Priprave na gradnjo

Zdaj gre pa zares,
glede na to, da smo naš projekt hiška, ne po naši krivdi ali izbiri, res počasi zastavili, in praktično čez celo zimo in pomlad nismo delali nič, potem pa čez poletje na izi urejali okolico,  se zdaj močno pozna razlika.

Kar naenkrat se je pričelo muditi in kar naenkrat moramo najti cel kup odgovorov na vprašanja, ki jih pač nimava.

Po toliko letih, ko že zidamo,  je občutek, ko je okvirni datum same postavitve dejansko že znan in je že tako blizu, da gremo še parkrat spat, dih jemajoč. Ne dojemam še, da se res dogaja. In po vseh preprekah, ki smo jih na tej naši poti že doživeli in jih še doživljamo, si še vedno ne upam uporabiti dovršnega glagola. Še vedno uporabljam le:  naj bi se preselili, naj bi zgradili, upam da bo... dokler ne vidim, ne verjamem.

Pretekli mesec smo povečini posvetili urejanju okolice, zakopali smo čistilno napravo, napeljali odvodnjavanje, uredili teren pred hišo, nasadili travo in napeljali cevi za elektriko.
Vse je trajalo neverjetno dolgo.
Bagerist kar ni in ni hotel s parcele, elektrika ima tisoč in eno opravek, tisoč in en papir, da o tisoč ali več tisoč evrih, ki zadnje dni kar letijo iz računa sploh ne bi izgubljala besed.

In potem je še ena stvar, o kateri zdaj ne bi izgubljala besed, pa si zasluži čisto svojo objavo. Vodovod. Kaj vse se se je že in se še dogaja na to temo je neverjetno in ko je rešitev že na vidiku, se pojavi nova prepreka.

Vse to so stvari, za katere sama le težko najdem interes, da bi se poglobila vanje in večino dogovarjanj in odločitev prepustim Davidu, on pa nad mojo nezainteresiranostjo nad višino jaškov za odvodnjavanje ni čisto nič navdušen.

V preteklem tednu smo sestankovali še na temo konstrukcije hiše, dogovorili zadnje detajle, ki so meni povečini še vedno kitajščina, saj naj bi (a vidite, naj bi) v tem tednu šel les že na razrez.

Največ sivih las nama dela način ogrevanja, kjer sva se odločila za precej nekonvencionalni način, nad katerim marsikdo ni navdušen, ampak o tem več kdaj drugič.

Ker vse to še vedno ni dovolj, bi bilo super, če bi v tej točki vedela tudi že kakšno keramiko bova imela, kakšne luči in podobne zadeve, ki se jih sicer veselim, ker so končno nekoliko manj abstraktne, ampak še vedno precej, glede na to, da prostor sploh še ne obstaja.
Poleg tega, da je še malce drago, pa se tega ne veselim preveč zato, ker vem, da bo treba nekatere stvari, črtati, pustiti za kasnje ali kupiti cenješe, ker Faaaaakkkk kako drago je vse to.

Sem pa včeraj našla svoje sanjske pločice, ki so seveda spet najdražje v celi presneti trgovini, ampak ker je wc v katere sem  jih namenila (David je na tej točki jasno in glasno izrazil, da se on v ta del ne bo niti poskušal vtikati :)) velik samo dva kvadratna metra, ne bom ponovila napake izpred desetih let, ko sva opramljala stanovanje, jih bom kupila, pa če potem cel mesec jem samo polento. :)

Zaenkrat vam jih še ne pokažem (predvsem zato, ker jim fotka dela krvico) vam pa pokažem navdih iz katerega sem črpala.

Pa ne pozabite se nam pridružiti v Facebook skupini Gradnja v živo