Ringa, ringa, raja...

Ko-ko ko-ko dak,
ko-ko, ko-ko dak,
ki ki ki.

Če je muska, pol je žur.
Zdaj so pa od nekje privlekli še en star cd-player,
pa en star Šifrerjev cd,
je pa sploh žur, da gre skozi ušesa.

Joj, pa ta pajac od pižame.
Še zadnje sledi dojenčka pri naši hiši.
Tista plenica, ki pleše naokoli.

Je pa res kar pravijo, da je najmlajši otrok večni dojenčke.
Tale naš Arne je na nek način že zelo velik.
Že dolgo spi z bratoma v sobi, zadnjih nekaj dni že celo zaspi sam.
Ob prebliskih prespi že celo noč v svoji postelji.

Ampak od dude se pa ne loči.
In od plenic. Po začetni pridnosti, se že pol leta, ma niti vsede ne na kahljico, niti na školjko, z ali brez nastavka.
Kako ga bomo pa v to prepričali, mi pa ni jasno.

Mala šola financ: Vrednost človeškega življenja

Če vas malce provokativno vprašam, koliko je vredno človeško življenje,
mi boste gotovo odvrnili, da je neprecenljivo.
Ko ljubljene osebe enkrat ni več, ga nihče več ne more povrniti.

Pri avtomobilih je to veliko lažje določiti, kajne?
Kupim nov avto za 30.000 €, recimo.
Če naredim totalko takoj na poti iz salona, koliko denarja bi morala dobiti od zavarovalnice? 30.000 seveda. Normalno, da rabim tak kasko, kje bo pa dobila denar za še en avto?
Logično, kajne.

Kako pa naj v finančnem smislu  ocenim vrednost svojega življenja?
Saj mi vendar ne visi listek s ceno za vratom.
Torej koliko je vredno?

Približno toliko, kolikor zaslužimo oziroma še bomo zaslužili.

Cena življenja v začetku raste, bolj ko se bližamo koncu življenja, bolj se vrednost približuje 0.
Zgolj finančno gledano, ne me narobe razumeti. Ta ocena nam seveda nič ne pove o tem, koliko pomenimo svojim najbližjim.

Vseeno pa tudi najbližjim tudi v finančnem smislu nekaj pomenimo, in običajno ravno v takšni krivulji, kot jo omenjam zgoraj. Ko so otroci majhni več, ko so samostojni, ko so poplačani krediti pa vse manj. Ne pozabimo, da smo lahko v zrelih letih finančno pomembni tudi svojim staršem, ki s svojimi pokojninami ne morejo pokriti svojih stroškov (oskrbnina v domu upokojencev npr).

O tej finančni vrednosti moramo razmišljati predvsem takrat, ko sklepamo življenjsko zavarovanje.

Ker je življenjsko zavarovanje izplačano izključno v primeru smrti, nam osebno ne pomeni nič.
Ko me ni, me ni.

Zato je na to bolje pogledati skozi oči partnerja. Kaj meni pomeni če umre moj mož, moja žena?
Kako bom skrbela za otroke, kako bom plačevala kredit, stroške, najemnino, hrano?
Bodo moji stroški kaj nižji, če bomo v stanovanju živeli štirje namesto petih?
Kdo od naju zasluži več, jaz ali on?
Kdo prispeva več v skupno blagajno?
Bom še toliko zaslužila, če bom sama?
Koliko otrok bom morala sama spraviti do službe?
Kako bom skrbela zase?
Koliko let delovne dobe ima moj partner? Do kolikšne pokojnine bodo otroci upravičeni?
Koliko prihrankov imava? Koliko imava še kredita?

Koliko denarja bi potrebovali za normalno življenje, z enakim standardom kot ga živimo sedaj.
Ne razmišljajte zmotno o zavarovanju kot o načinu zaslužka. O loteriji.
O super, torej če jaz umrem, dobiš ti 30.000. U, to ti bo super.

Seveda si le malokdo vzame čas za tako podrobno analizo, in le težko pridemo do končnega zneska ampak lahko vam povem, da potrebujemo veliko.
Ponavadi pridemo do zneskov, ki so nam nepredstavljivi.
Sploh v Sloveniji, ko na te pojme sploh še nismo navajeni.

Šele pred nekaj leti, smo končno sploh dobili na trg življenjsko zavarovanje, ločeno od naložbenega.
Kar je zelo pomembno. Če je le mogoče, je smiselno imeti zavarovanje ločeno.

Pri naložbenih življenjskih zavarovanjih je do konkretnega zneska za zavarovanje namreč izredno težko priti, saj je določen s tem, kolikšen skupni znesek bomo v določenem obdobju vplačali.
Tako ni čisto nič nenavadnega, če ima oseba, ki je zavarovanje sklenila pred desetimi ali več leti, zavarovanja komaj za 3000 evrov (sploh tisti, ki so zavarovanje sklenili le za kratko obdobje), mogoče 12.000. Nič čudnega, da to v primeru dejanske smrti, za sabo prinese še veliko slabe volje.
"Vsa ta leta plačujemo, potem pa to. Še za kavo mi ne bo ostalo, ko bom plačala krsto!"

Pri ločenih življenjskih zavarovanjih (t.i. -življenjskih kaskih), pa v zadnjih letih končno počasi prihajamo do nekoliko bolj uporabnih zneskov.

Kako torej izračunati priporočeno zavarovalno vsoto za primer smrti.

Letni prihodek x(krat) število otrok oziroma vzdrževanih družinskih članov

+

Višina kreditov in dolgov

-

Višina prihrankov

-

Višina zavarovalnih vsot pri drugih zavarovanjih (če jih že imate)

Ste zavarovani za toliko?

Dobra novica je, da če ste še mladi in zdravi, po možnosti še nekadilci in primerne telesne teže, 

je to izredno poceni zavarovanje. Govorimo o 6 evrih za zavarovalne vsote nad 100.000 na 30 letno obdobje.

Zakaj?

Zato ker obstaja izredno majhna možnost, da se vam to zgodi. In to tveganje se razporedi med vse zavarovance. Ampak zgodi pa se lahko. In ne, s tem ko se zavaruješ, ne "kličeš hudiča", rekla bi da prej obratno.

In če nimate ne otrok, ne partnerja, potem življenjskega zavarovanja ne potrebujete. Pika.

Kar pa potrebujete in je še ena stvar, ki se  jo splača imeti zavarovano, pa je invalidnost.

 O tem, pa več naslednjič.

Bi radi vedeli že prej?

Pokličite me: 040 424 790

Izjava tedna: Rene, Enej

V petek so mulci prespali pri Staratu in Starimami.

In pri njih se seveda crkljajo.
In ker je nad risanjem s prstom po hrbtu ponavadi najbolj navdušen Enej, sem ob pripovedovanju zgodbe, najprej predvidevala, da je to njegova izjava, ampak menda je to izjavil Rene, kar me še toliko bolj zabava.

Skratka.
Rene prosi Starata, naj mu nekaj nariše (s prstom, saj poznate to igro?) na hrbet.
Pravzaprav ima že idejo: Petra Prevca in njegovega Zlatega orla. (Takrat je bilo to še zeloooo aktualno).
Starata mu nariše Petra Prevca in tudi Zlatega orla.
Rene ga prosi, naj še pobarva.
Starata ga pobarva.

"A zdej je dovolj?" ga vpraša ko konča.

"Ne! Čez črta ti je šlu! Pabriš, pa še enkrat!"

:)

Enej pa danes med večerjo razmišlja, kako bi bilo, če v zraku ne bi bilo kisika.
Kako bi dihali.

Pa se mu utrne ideja.
"Kot ribe pod vodo. One dihajo stopljen kisik".

Kasneje je idejo sicer hotel prodati, kot učiteljičino. Menda jim je tako razložila v šoli.
No, upam, da ne. :)

Berem: Pogovoriti se morava o Kevinu

Na to knjigo sem čisto slučajno naletela v knjižnici.
Ničesar nisem vedela o njej, niti nisem vedela, da obstaja tudi film.

Ker imam svoje mnenje o Učilih, ponavadi njihovih knjig niti ne primem v roke.
Tokrat pa ne vem kaj me je prepričalo, mogoče napis, da je prejela nagrado orange.

Odkar sem mama, tudi zelo težko berem ali gledam o trpljenju otrok, na kar napeljuje naslovnica.
Pa vendar sem jo vzela v roke.

In o vav, vav, kakšna tema! Kakšno razmišljanje, kakšna zgodba.
Ne bom niti rekla, da me je potegnila vase, ker sem jo brala cele tri tedne.
Ampak predvsem zato, ker, čeprav kmalu v začetku zgodbe izveš, da je Kevin izvedel poboj na šoli, na vsaki strani knjige trepetaš kaj se bo zgodilo, kaj bo Kevin spet zakuhal.
Vidiš, da slediš razvoju pravega psihopata in to skozi pisanje njegove mame, ki pripoveduje zgodbo skozi pisma, ki jih piše njegovemu odsotnemu očetu.
Kar nekaj dejstev ostane dolgo prikritih, a da ves čas slutiti o grozodejstvih, ki se bodo prej ali slej zgodila.

Vsekakor knjiga, ki jo je težko brati, ker odpira vprašanja vsakemu staršu, ki te na koncu pusti praznega, pa vendar knjiga, ki bi jo priporočila vsakomur, ki ima rad res dobro zgodbo.

Rene (by Enej)

Opisal bom mojega bratca.

Ime mu me Rene.

Star je štiri leta.

Oči ima črne.

Lase ima tudi črne.

Je suhe postave.

Najraje je oblečen v majico z raketo.

Najraje se igra z avtki avtomobilčki.

<3 p="">

Hum

Vračam se nazaj, v 2015, mogoče je bil celo še november.

David je šel namreč na rehabilitacijo v terme Laško, mi pa z njim, žal zgolj za vikend.

Ker sem očitno na Ljubljanskem maratonu "porabila" še zadnje lanske tekaške korake, od takrat naprej nisem in nisem zbrala, časa, energije, volje, za ponovno gibanje.
Zato sem si zastavila, da v toplicah si bom pa že našla čas, tako ali drugače.

No, in sem si. V recepciji so mi svetovali skok na Hum.
In bilo je super. 30 minut iz hotela do vrha, pulz do ploha. Aaaaah.

Nad hribom sem bila navdušena. Pot res odlično urejena. Navkljub precej strmem pobočju, je tako lepo urejena, da se mi je zdel odličen planinski podvig tudi za moje fante.
Naslednji dan po kosilu sem jih pohopsala in smo šli.

Arne ne, on očitno ni za hribe delan. Raje si je privoščil krajši počitek v Bobi.
Enej in Rene pa sta pridno grizla kolena.
Eneja smo celo komaj brzdali, da nam ni pobegnil predaleč naprej, ampak zaradi strmine in prepadov sem ga želela imeti ves čas na očeh.

Na vrhu smo se seveda ponosno potrepljali po ramenih in se zapisali v planinsko knjigo.

Leto dokončanih projektov

No pa je mimo.

Kar napeto sem čakala, da je minilo. Dvapetnajsto.

Prav nič kaj zabavno in prijetno ni bilo.

Saj ne, da bi bilo kaj grozno narobe. Pravzaprav smo se imeli čisto lepo in imeli smo veliko sreče v nesreči.
Vse se je končalo le z polomljenimi kostmi, veliko bolniške, nekaj obiski bolnice.

Kar se mojega športanja tiče, je bilo celo nadpovprečno dobro, me zanima kdaj bo spet tako.

Letošnje gotovo ne. Ker letos imamo bolj konkretne načrte.
Dobesedno konkretne (concrete) in lesene.
Ker letos je leto, da končno zastavimo in dokončamo ta naš projekt HIŠA.

Službeno... meh. Včasih sem pri svojem delu res uživala.
Zdaj pa že kar nekaj časa ne več. Dovolj imam terena, dovolj imam telefona.
To je še en projekt, ki ga moram letos zaključiti. Projekt zamenjava službe, oziroma še raje, delovnega mesta. Ker v zavarovalništvu bi ostala.
Ampak nočem več terena in potrebujem URNIK in potrebujem službo, kjer ni potrebno biti 100% ves čas samoiniciativen in proaktiven. Ker trenutno nisem vsaj ne več kot 30%.

Plani so dobri, cilji so postavljeni. Izzivov bo nemalo, ampak ne bodo problemi. Izzivi bodo.
Tako smo se odločili.

Začeli smo ga odločno.
Prav vsi smo dočakali polnoč.
Prvega sem že dokončala prvi projekt. Kapo za Arneja, ki je dva meseca na pol izdelana čakala na pridne roke.
Potem sem šla pospravljati omare in klet.

Ker letos se ne dam.

Sreča, prosim, bodi na naši strani. Mi bomo pogumni in odločni.

Enako želim tudi vam!

Hiša Z, Biro Gašperič