David je šel namreč na rehabilitacijo v terme Laško, mi pa z njim, žal zgolj za vikend.
Ker sem očitno na Ljubljanskem maratonu "porabila" še zadnje lanske tekaške korake, od takrat naprej nisem in nisem zbrala, časa, energije, volje, za ponovno gibanje.
Zato sem si zastavila, da v toplicah si bom pa že našla čas, tako ali drugače.
No, in sem si. V recepciji so mi svetovali skok na Hum.
In bilo je super. 30 minut iz hotela do vrha, pulz do ploha. Aaaaah.
Nad hribom sem bila navdušena. Pot res odlično urejena. Navkljub precej strmem pobočju, je tako lepo urejena, da se mi je zdel odličen planinski podvig tudi za moje fante.
Naslednji dan po kosilu sem jih pohopsala in smo šli.
Arne ne, on očitno ni za hribe delan. Raje si je privoščil krajši počitek v Bobi.
Enej in Rene pa sta pridno grizla kolena.
Eneja smo celo komaj brzdali, da nam ni pobegnil predaleč naprej, ampak zaradi strmine in prepadov sem ga želela imeti ves čas na očeh.
Na vrhu smo se seveda ponosno potrepljali po ramenih in se zapisali v planinsko knjigo.
Ni komentarjev:
Objavite komentar
Dej mi kej lepega povej... :)
Žaljivi in nesramni komentarji bodo izbrisani.