Pohod na Vremščico.

Naša "težava" pri planiranju izletov je predvsem -neplaniranje.
Skoraj vedno se na izlet odpravimo brez kakega predhodnega planiranja, zato se ponavadi tudi držimo bolj bližnjih tur, ki ne zahtevajo daljše vožnje.

No, tokrat smo se, neplaniranju navkljub, odločili, za rahlo bolj oddaljen hrib, ki ga hvalijo na vseh koncih in krajih. Tako smo po kosilu pobrali iz hladilnika vse kar smo imeli primernega, povabili še Starata in Staromamo in smo šli.

Aprila, ko je bilo še aprilsko vreme, zdaj junija, kaj takega skoraj ni mogoče, ane. :)
Bilo je zadnji vikend, tik pred tem, ko so zacvetele narcise. Nekaj smo jih vseeno videli.

Šli smo iz Senožeč. Za res počasno pot smo potrebovali približno dve uri do vrha, za nazaj pa nas je že malce tema lovila. Res prijetna pot za družine z mulci. Ujeli smo dan, ko še pihalo ni na vrhu, kar se menda le redko zgodi.

Nazaj grede smo se ustavili še v stari gostilni Stari Grad v Senožečah.
Tam kjer je bila v časih pred avtocesto, vedno ogrooomna gužva.

Ko vstopiš, te najprej malce odbije vonj po čistilih iz starih časov, ne vem Varikina, ko vstopiš, vidiš, da so obtičali v dobrih starih časih, ampak tudi, da se trudijo z poceni posodobitvami.

Ker je bila pozna ura, smo naročili jedi za katere smo pričakovali, da bodo hitro.
Jaz joto,  Arne juho, David solato, Rene pohanega purana in tenstan krompir, Enej pa pohan sir in pomfri. Nič kaj posebnega nismo pričakovali. Ampak je bilo vse neverjetno okusno.
Nad puranom in pomfrijem smo se še posebej navduševali. Neverjetno okusno.
In cena? Res da nismo naročili niti ene "taprave" glavne jedi.
Ampak vseeno. 29 eur. Za hrano plus 5 pijač. V McDonaldsu damo več.