A day (week) to forget or a day to remember?

Kakšen teden, vikend, kakšen dan.

V torek sem šla zjutraj na praznovanje (prihajajočega) Renejevega rojstnega dne v vrtec in ko sem se vrnila je bil Arne že malce ubogi. Spet podobno stanje kot slab mesec nazaj, ko sva bivakirala na infekcijski kliniki. Težko, plitvo dihanje, 50 vdihov na minuto, piskanje v grlu, kašelj.
Greva k dežurnemu, poskusimo z ventolinom, a nič bolje.

Na kisik, v rešilni avto in na pediatrično. Tam so ga dodobra pregledali, mu naredili še nekakšen test z dvojno dozo ventolina, ki je pokazal, da ni nič bolje. Večerjo sva zamudila, a sva tako milo prosila in rotila, da sva lačna, da so nama prijazne sestre vseeno priskrbele dvojno dozo špagetov, prav takšnih kot so bili v koloniji v 4 razredu. Prekuhani, s paradajzom in mesom, ampak odlični. Ventolin ni pomagal, a mulc se je vseeno hitro počutil bolje in že zvečer je bilo vse njegovo.

Pri treh otrocih se edino spodobi, da imam tudi jaz možnost stestirati zložljivi ploh na pediatrični, ki se je izkazal za bolj neudobnega kot je videti na prvi pogled, ampak če je človek dovolj utrujen lahko očitno spi kjerkoli.
Ravno prav je šel David na službeno pot v Ljubljano, da naju je lahko že zgodaj pobral, saj naju niso več hoteli tam. Počakala sva še na kosilo, na obisk Rdečih noskov, potem pa sva šla.

Četrtek smo preživeli doma. Še Rene je potožil, da ga bolijo ušesa, v petek je svoj piskrček dodal še Enej z bolečim trebuhom.

Vikend se je začel prav posrečeno.
V soboto po dolgem času spet malce bolj ultraško. Z Nino in Anito na jutranjem teku.
Štart ob 6.45 pa je bilo že soparno za znoret.

Kamšt - Kobila -  Fežnar -  Zadlog - Pevc  -Kluče - Kamšt.
Kilometrov? Hm... 52.82. Tempo 3.00.
Očitno so nas vmes malce marsovci ugrabili. Garmina zmedli, meni pa koleno uničili. Kar naenkrat me ja namreč začelo boleti nekje ob strani in vleči na gor in na dol. Prav nič kaj prijeten zaključek ni bil. Zadnjih par kilometrov tek sploh ni več prišel v poštev. Hoja pa brez težav.
Tudi zvečer sem le s težavo šla po stopnicah, in presneto je pasalo imeti povito koleno z elastičnim povojem.

Danes zjutraj sem samo še slišala zvonček na vratih, ko jih je David zaprl za sabo.
Potem smo bili s fanti pridni. Spekli palačinke, pospravili stanovanje, vse to že pred prihodom kolesarjev mimo našega bloka.

Med navijanjem smo že ugibali, ali danes končno dobimo kako novičko od Tineta in Petre, ki se nista več odzivala na telefon. Razmišljali smo ali se jima je uspelo izogniti cestni zapori ali ne.

Po Franji so šli fantje kar k stari mami, jaz pa še na hitro finiširati s pospravljanjem, da bomo lahko šli popoldne malce v Belo, ko se ati vrne iz Franje. Prav super sem se imela.
Med kosilom pa me zmoti klic:

"Oj, a viš ad ki te kličem?"

Jebelacesta. Pa lih letos, ko me res ni skrbelo. S tistimi parimi kilometri, ki jih je imel prevoženih sem pa pričakovala, da bo gonil nekje zadaj, med penizionisti.

Zlomljena ključnica, prebita veka. Čaka na slikanje in na šivanje.

Nekaj minut za tem, spet zvoni telefon. Tine.
Dobili smo sestričnico (detajle bosta že sama sporočila če bosta hotela). Končno! Kako lepa novica. Res smo jo dolgo čakali!

In spet naprej komunikacija z urgenco. Menda je bila tam cela (bolnica) Franja. Ampak naš David med najbolj zmahanimi.

Informacije se ves čas spreminjajo.
Zadnja je ta, da ima zlomljena kar 4 rebra in še lopatico. Ali bo potrebna operacija, bomo še videli.

Večer smo morali malce polepšati. Pripravili smo domač mangov sladoled, narisali nekaj čestitk atiju in Petri, pripravili še karamele in karamelno mleko iz ostankov.

Še bomo dihali na škrge.
Ampak bomo že. Pozitiva.