Ultramaratonke 100 milj Istre, 65km

O treningu za najkrajšo razdaljo dogodka 100 milj Istre sem že pisala tukaj.
Potem pa me je o tem povprašala še Katja s portala PlanetSiol, zato bom zgodbo začela kar na štartu.

Že v sredo je med nami tekačicami završalo. Po celi pomladi suhega vremena je bilo točno na isti dan in točno na isto uro in točno celih 12 ur, kolikor smo me planirale, da nam bo vzelo tistih 65 km napovedan dež, pa še veter za povrhu. Pa smo rekle, počakajmo do sobote, tako dolgo vnaprej napoved nikoli ne drži. Jok brate. Saj se je spreminjala, malo na bolje, malo na slabše, ampak ure so ostale iste. Ob enajstih, ko nas je avtobus odložil na Buzetu, na štartu, se je uscalo kot iz škafa.
Če nas je prej skrbelo, da nam bo prevroče, so bile zdaj skrbi povsem druge. Kje najti dovolj vodoodpornih vetrovk in kako jih transportirati do vmesnih postaj.

Nase smo navlekle, navlekli, ker je bilo tudi veliko fantov na poti, vse sorte polivinila. Večinoma tistega za 1 evro iz Müllerja (zato dajejo fotke s štarta bolj vtis "sindikalnega štrajka" kot je bil komentar na fb, kot pa ultrateka). Namesto na brifing smo šli v bližnji hotel vedrit in šli na štart šele par minut pred piskom piščalke. Takrat je na srečo tudi dež že malce pojenjal. Vsaj za filing da se bo zvedrilo. Že takoj se je slišalo, da prevladujemo Idrijčani, in da se dežja prav nič ne bojimo, toliko idrijščino je bilo slišati. Če ne od tekmovalcev pa od prijaznega spremstva. Tudi sama sem z avtobusa stopila naravnost pred avto svojih staršev, ki sta že prej čez Buzet pospremila brata Oskarja, ki je že od prejšnjega večera vrtel stopala na celih 100miljah.

Nas 6 se je že na zadnjih treningih dogovorilo, da se damo v pare, ki smo nekako najbolj kompatibilni. Nina Frelih in Anita GR, sta bili najbolj gajstni. Jaz in Martina Pišlar, ter Neda Trebše in Barbara Kogej. Me štiri smo nameravale prve klance še nekako skupaj pregurati, ampak smo se v gužvi kar hitro izubile v pare, saj je veliko lažje gledati samo na enega kot na dva.

Z Martino sva bolj tekačici kot gorski tekačici, zato sva se dogovorili, da začneva počasi, s hojo čez klance in tekom po ravnini in navzdol, kjer bo to možno. V začetku sva ostali kar zadaj, zato je bil tudi tempo kar počasen, mogoče celo malce prepočasen. Čez prvi klanec je šlo počasi, vmes je nekaj časa močno deževalo in vedno bolj blatno je bilo. Ko se je spust iz kolovoza prevesil v gozdno pot, pa se je začela prava avantura.
Preskakovali smo potok, malo desno malo levo in lovili ravnotežje po mehkem blatu. Palice so tu prišle še kako prav. "Like walking in pudding" je rekel starejši gospod, Američan, ki naju je prehitel, ko je lovil svojo ženo navzdol po poti. Prav z njima sva se le par sto metrov naprej precej bolje spoznali, ko je naš treking dobil nove avanturistične dimenzije. Gospe, Debbie ji je ime in je bila tudi najstarejša tekačica na progi, je namreč na delu na gosto poraslem s čemažem, na ozki stezici začelo drseti in vedno težje je držala ravnotežje, premakniti pa se ni uspela ne naprej ne nazaj. Kaka dva metra pod strmo brežino pa že omenjeni potok. Začela jo je grabiti panika, bala se je, da bo zdrsnila v globino, a ni vedela, da prav globok ta padec ne bo. Z Martino sva ji hitro priskočili na pomoč. Jaz sem se zahaklala za ležeče deblo in ji ponudila svoje palice, a ko jih je zagrabila je le odletel pašček za roke, ona pa je spet ostala brez opore. Nato je Martina in še en fant nad njo zagrabil vejo z drevesa nad mano, jo spustila do mene in nato smo se vsi trije obesili nanjo, da se je spustila še do gospe Debbie. Počasi se je lahko toliko oprijela, da se je malce pomirila, a hkrati hitro ugotovila, da ji nazaj na pot ne bo uspelo in se je ob veji počasi spustila do potoka. Kako se je po tem dogodku spravila k sebi, da je lahko nadaljevala pot ne vem, saj smo imeli tudi mi kar nekaj težav da smo se spustili nazaj do potoka. Očitno se je samo pobrala in šla, saj sva ju spet dohiteli kar nekaj kilometrov naprej.

Čeprav smo bili na tem mestu že vsi blatni in mokri, sem sama tu najbolj uživala. Nasmešek mi je kar igral na obrazu, čofotanje v copatih je bilo zabavno, noge pa so ostale lahke.

Tako smo potem počasi lezli naprej, tek je bil na prvih 20 kilometrih povsem nemogoč, verjetno sva pretekli le kake 2-3 kilometre, tudi zato sva do prve okrepčevalnice na Motovunu potrebovale cele 4 ure. Tja sva prispele mokre kot miši in lačne kot zmaji, saj sva porabili že vse zaloge, ki sva jih imele sabo (razen gelov, ki sva se jim izogibali kolikor sva se lahko). Tu sva se (pre)počasi preoblekli in napadli zaloge hrane na mizi. Štrudli in kosi kruha z Nutello so se kar izgubljali v ustih. Popili kak deci kokakole, nafilali zaloge hrane in pijače in se kake pol ure kasneje, dobre volje odpravili naprej. Izvedeli sva tudi, da sta Nina in Anita prispele do tu že kako uro pred nama in da sta 3 in 4 v skupni razvrstitvi med ženskami. Za nama so prišle tudi ostale Idrijčanke in tudi Neda in Barbi, ki pa sva ju preoblačenjem izgubili in sva bili prepričani, da sta odšli naprej. Tako sva ju lovili celo pot do naslednje postaje in šele tam izvedeli, da sta se šli takrat le preobleči in da sta kake pol ure za nama.

Čakalo naju je še kar nekaj klancev in tudi tokrat je bilo teka bolj malo, je bilo pa veliko zabave, ko smo lezli navkreber proti Oprtalju, po poti, ki je bila bolj podobna rudniku gline kot poti. Tu je mene proti vrhu nekje že počasi začelo minevati veselje do hribolazenja in ko se je prikazala cesta tik pod vrhom sem bila navdušena. Še bolj navdušena pa sem bila, ko so tik za tem, ko sva prečkali cesto mimo pripeljali moji štirje navijači. Žal sva si že na Motovunu vzeli preveč časa za počitek, zato sva jih tu le na hitro pozdravili, v prtljažnik oddali palice in odhitele naprej. Tudi v okrepčevalnici sva se le pofočkali, piknili malo čipsa, spili deci kokakole in odhiteli naprej. Le par minut pred nama so zapustile okrepčevalnico tudi tri druge punce iz Idrije, ki sva jih kmalu ujeli in nato smo kar nekaj časa pot nadaljevale skupaj. Na ravnini sa bili z Martino hitrejše, tako da sva na naslednjo postajo v Grožnjanu prišle nekaj minut pred njimi.

Tu naju je že par sto metrov pred vasjo pričakal Enej v navijaški majici z prosečim izrazom na obrazu. "Mami, a lahko grem naprej tudi jaz z vama tečt?" Komaj sem ga prepričala da ne.
Okrepčevalnica je bila tu v topli sobici in spet sva si vzeli kar nekaj časa za preoblačenje, hranjenje in klepet in kar težko sva se odpravili naprej.

Od tu naprej je šlo samo še navzdol, dobesedno, ne preneseno. Za nama so bili že vsi vzponi in tudi že 42 kilometrov. Od tu naprej je bil vsak korak zmaga, rekord, saj nobena od naju še nikoli v življenju ni pretekla več kot toliko v enem kosu. Volja je bila na vrhuncu, noge so bile še lahke in odločile sva se, da bova malce pospešile. Pot nadaljevala čez Parencano, sozi tunelčke in čez mostove. Počasi naju je  začela loviti tema in kmalu sva morali namestiti čelni lučki. Po kratkem postanku v grmovju so naju spet ujele najine 3 Idrijčanke in še zadnji klanček smo prehodile skupaj. Na ravnini sva pa bili nekoliko hitrejši zato so se naše poti spet ločile.

V Bujah sva se ustavile samo na hitro, kozarček toplega čaja, ki je zelo prijal po celem dnevu mraza in suhe hrane in sva pičili proti cilju. Še dobrih 10 km ravnine. Duhomorne ravnine ob rečnem nasipu, kot nama je obljubljal zabavni Gorenjec, ki sva ga dohiteli, in je bil že precej utrujen po neprespani noči na eni od daljših prog. Menda je hotel že odnehati in se je z avtom že odpeljal v mesto na kavo ali dve, potem pa se je vrnil in počasi nadaljeval pot. Zadnji kilometri so se res vlekli, ura je bila že pozna in kljub dobrim načrtom, da bova v zadnjih kilometrih pospešili, nama je začelo malce zmanjkovati energije, nabirati pa so se začeli drobni problemčki, ki so naju bremzali. Kamenčki v čevljih, razvezane vezalke, žulji in podobno. Počasi, počasi, sva po tisti res grozno dolgi ravnini, po ozki blatni poti končno le prispeli do Umaga, kjer naju je tik pred ciljem, že vsa sveža pričakala Anita, in naju pospremila v cilj, kamor sva prispeli z roko v roki ob 22.54, po slabih 11 urah na progi. Čas je bil nepomemben, vzdušje je bilo fenomenalno, glava polna vtisov, srce utripajoče od sreče.

Na cilju naju je pričakalo tudi ostalo spremstvo vseh "domačih" tekačev, ki so bili še na progi, tudi mama in ata, ki sta še vedno čakala na Oskarja, ki se je tudi že približeval cilju in so ga pričakovali čez kaki dve uri, po 30ih urah teka.

Približno pol ure za nama, so prispele na cilj še Andreja Tušar, Špela Peternelj in Urška Kuštrin, še pol ure za njimi pa še Barbi, Neda in Sandra Grahelj.

Nina in Anita pa sta na koncu koncev na cilju prehiteli celo temo. Dosegli sta nepredstavljivo dobre rezultate, saj je bila Nina 3 od žensk na cilju in 25 med vsemi tekači, s časom 7 ur in 41 minut, Anita GR pa 5 s časom 8 ur in 18 minut. NORO! Za Nino smo sicer itak vedele, da je nora že od prej in smo od nje pričakovali, da se bo zavihtela na vrh, čeprav je bilo v teh razmerah težko sploh kaj pričakovati in je zato njen rezultat še toliko bolj izjemen. Anita pa nas je s svojim rezultatom vrgla na rit. Noro, bravo babnici naši! Ponosni smo na vaju!

Z Martino sva imeli čas 10 ur 54 minut kar je nekoliko slabše kot sva upali, a sva v tem vremenu in ob teh dogodivščinah nadvse zadovoljni. Za naslednjič bova vedeli, da lahko stopiva za malenkost hitreje in da se morava na postajah malce manj obirati.

V skupnem je bila izkušnja noro dobra, noro zabavna in kar smeji se mi, ko se spomnim kako je bilo. Dež in blato sta, vsaj zame, dala izkušnji še dodatno vrednost in naredila izkušnjo še bolj zabavno.
Edina stvar, nad katero sem rahlo razočarana je ta, da je bila izkušnja malce prelahka. Bodisi zaradi (prekratke) časovne komponente, udobnega tempa ali kratke poti, saj sem upala, da bo izkušnja na nek način podobna kakemu vojaškemu drilu, ko ne moreš stopiti niti koraka naprej, pa vendar se moraš prisiliti in stopiti še naprej in naprej, nekaj korakov preko sebe. Zato smo si za tale trail izbrale dva mota. "Nisa lahke, je pa fajn" in enega, ki smo si ga sposodile od Anje Likar "Ka na murš več, se pa mal pamatraš." Pa je na koncu držal le prvi. Ampak tudi to je dobra stvar, ker lahko pomeni samo eno... izziv za naprej. :) Pa ne naslednje leto, naslednje leto dobijo možnost naši možje, (no vsaj moj), ki sm letos tako pridno prenašali naše treninge, odsotnost in tako lepo skrbeli za nas ob progi in na cilju. Hvala!

Hvala vsem!
Ata, Mama, David, Martina, Nina, Anita, Neda, Barbi, Enej, Rene, Arne, Oskar, Jaka, Marko, Andrej, Jasna, Karmen,... super ste! Hvala za ves trud ob treningu in na poti!

Moja zvesta ura Garmin Forerunner220HR je zdržala čez celo pot. Sicer sem ji že preventivno izklopila tipalo za pulz.  Kakih 10 km pred ciljem se je sicer začela pritoževati nad pomanjkanjem energije, a na koncu je zdržala. Martina ima enako in navdušeni sva bili tudi nad dejstvom, da nama je kazala točno enako razdaljo čez celo pot. Super zadovoljna!

Priprave

Dan prej, pred odhodom avtobusa za 100 milj

Blato in dež

Pred štartom

Blato in dež na prvih 20 km

Prihod na Motovun. Foto: Jasna Pišlar.

Preoblačenje na Motovnunu s pomočjo podporne ekipe. Hvala Karmen! Foto: Jasna Pišlar.

Prihod na Grožnjan

Grožnjan, topla in celo okrašena sobica. :)

Zvesti navijači.

Edina fotka, ki sva jo stisnili na poti, pa še to samo zato, ker sva rabili, da sva si z njim svetili skozi tunel. Takoj zatem sva naleteli na ta prizor. Čreda ovac.

Skupni prihod na cilj

Čista sreča. :)

Naše zmagovalke. Nina druga desno ob direktorju tekme in Anita druga levo.