Hleviše

Letos je bilo naših pohodov bolj malo.Prvo zaradi časa, drugo zato ker se neki skoraj triletnik ob omembi hoje še vedno spremeni v dojenčka. Pozabi kako se hodi in pozabi kako se govori. Že po dveh metrih se začne motati okoli mojih nog in peti: "apa, apa".
Tako da je tudi Boba še vedno naš stalni spremljevalec na malce daljših sprehodih. Mulo.

No tale vzpon je bil vseeno za statistiko saj smo ga tokrat vseeno uspeli toliko nafintirati, da je prehodil (skoraj) celo pot za gor in dol.
Je pa res, da ponavadi ob teh podvigih izpustimo njegov popoldanski počitek in je na koncu res že kot ovita cunja. :)

Lepljive koprive. :)