Električni klavir

Da bomo morali prej ali slej v nakup klavirja za Eneja, je bilo jasno že na vpisu, ko me je ravnatelj glasbene šole vprašal, če imamo doma klavir ali vsaj pianino. Halooooo VSAJ pianino? A me hecate? Poznate koga, ki ima doma klavir? Jaz mislim da ga ne. Ne vem no. Pa sem bila službeno že v kake pol domovih po Sloveniji, ampak klavirja pa še nisem videla, ne, ne, nope, ne. Tudi pianina ne vidim prav pogosto. Ok, mogoče me je malce nerodno vprašal, ampak priokus je bil pa kar grenek.

Ok, bygones.

Za začetek smo si vseeno sposodili kar sintesajzer, ki smo ga za 50 rojstni dan starememe Anice na skrivaj pretihotapili iz Italije (na skrivaj da ona ne bi izvedela, sicer smo ga vzeli na propustnico, se spomniš Mija?. :))

Mogoče smo malce predolgo oklevali z nakupom, ko smo videli, da fant v igranju res uživa in da bo (menda) z igranjem nadaljeval tudi prihodnje leto pa smo se končno odločili za nakup.

Čeprav so v glasbeni šoli bolj navdušeni nad pravimi pianini, sva midva z Davidom ugotovila, da si kaj takega trenutno težko privoščimo. Že tako je pri nas vedno preveč šundra, kadar ga ni, pa gotovo vsaj en do dva spita. Ker se bomo v doglednem času predvidoma vendarle tudi selili, bi bilo tudi tovorjenje pianina malce odveč. Pa tudi sosedje verjetno ne bi bili navdušeni nad njegovo virtuoznostjo. Zato je funkcija volume +/- zeeeloo pomembna. In tudi slušalke so vedno v bližini.

Najprej sva si električne pianine ogledovala že na sejmu Ambient, kjer naju je gospa Irena iz trgovine Glasbila prijazno popeljala po razstavišču in nama predstavila različne možnosti. Ko sva se odločila za nakup, sva zato zavila kar naravnost k njej trgovino, ki se skiva na cesti v Kleče (uličica iz katere zavijete proti Merkator centru Šiška). Tudi tokrat nas je odlično postregla, ni se pustila našim trem banditom, ki bi skoraj razturili trgovino, si vzela čas in nam odlično svetovala. Čeprav sva se pred obiskom, že skoraj odločila za Yamahino Clavinovo 535, ki je menda top of the top v nekem našem rangu, nam je predstavila še ostalo ponudbo in namignila, da bo tudi Roland F130R za začetnika čisto dovolj dober. Če pa bo še nekaj let intenzivno napredoval pa se bomo morali prej ali slej odločiti tudi za (vsaj ;)) pianino. Cenovno pa je naš Roland konkretno ugodnejši. Yamaha, je res lepša in ima lepši glas ampak pri tekih zneskih pač ne bomo dlakocepili, k'nede. :)

Poleg tega pa ima tale Roland še posebne funkcije, ki jih bomo izkoriščali nekoliko kasneje, ko bo čar klavirja popustil. Priklopiti se ga da namreč na I-naprave in tam je na voljo cel kup dodatnih funkcij, igric in vaj za pomoč in popestritev učenja igranja. No, to vam že še predstavim nekoliko kasneje.

Že prvi dan, ko so nam ga dostavili in smo ga sestavili smo kar obsedeli pred (za) njim in igrali in igrali, do poznih ur. Ko smo ga postavili v dnevno sobo, smo se malce bali, kako bomo preusmerjali pozornost mlajših dveh, da bo imel Enej mir za vadbo, pa ugotavljamo, da kar gre. Ker je klavir ves čas na očeh, se Enej zdaj kar sam večkrat (!) na dan sam spomni in malce po-vadi, najraje svojo najljubšo "When the Saints" in včasih mu kako minutko Rene in Arne malce "pomagata" a se kmalu naveličata in lahko naprej vadi v miru. Če si nadene slušalke, pa zanju itak sploh ni več zanimiv.

Odkar ga imamo je tudi naša učiteljica čisto navdušena nad njegovim napredkom. Vsakič prinese domov kako novo 5-ko, ali celo 5+. Ulala. In ko sem šla zadnjič z njim na vajo in sta skupaj z učiteljico zaigrala "When the Saints", sem se kar naježila in solze so mi privrele na oči. Kar se mene tiče, je bil nakup že amortiziran. :)

Komaj čakam na še.
Objava je bila napisana v sodelovanju s trgovino Glasbila.