Pazi kaj si želiš

Tako zelo sem jamrala, kako rada bi ostala še malce doma s svojimi mulčki, da se mi je želja izpolnila. Tako za piko na i.

Najprej je vročina zadela Reneja. Konkretno. 40.4 je bila najvišja namerjena. To je največ kar sem sploh kdaj videla. Sum na pljučnico, enodnevna hospitalizacija na pediatrični, a na srečo "samo" viroza. RSV, da ne bo kar tako ena brezvezna.
Vmes Arne z vročinico. En dan ja, en dan ne... kašelj, smrkanje.
Konec tedna še Enej. Vneto uho, Antibiotiki.

Čez vikend, še moji sinusi udarijo, da ne bo dolgčas.
Renejeva vročina in Arnejev smrkav nos še kar vztrajajo. Sesalcu ni dolgčas.

Konec tedna je Rene že bolje. Slabša kot sem jaz, bolj mu je dolgčas in bolj nagajiv postaja.

Imeti doma 3 je dovolj že tako ali tako, če ti piska v ušesih, ne moreš dihati in imaš zraven še glavobol, pa sploh ni romantično. Za povrh sem izgubila še popolnoma ves vonj in okus, tako da niti tega nisem mogla ugotoviti, kdaj naj Arneju plenico zamenjam, dokler se sam ni pritožil. Res že pogrešam okus, upam, da se mi povrne, ker brez tega pa res ni prijetno. Sploh za sladokusca kot sem sama. Danes sem obupana jedla kandiran ingver, ki ga sploh ne maram. Samo to je dovolj močno, da sem nekje vmes začutila trohico okusa.

Zdaj bom sicer podaljšala počitnice še za dva tedna, saj se hitro bližajo šolske počitnice, ampak lahko rečemo, da je doza zdaj za nekaj časa polna. Čisto nič ne bom imela proti, če bom kako uro ali dve sama. Upam, da se toliko pozdravim, da bom lahko šla vsaj na kak tek, mogoče še tek na smučeh, ki ga Eneju že tako dolgo obljubljam.