Tekaški dnevnik: Nočna 10ka 2014

Hej, hej.. we're ba-ack.

Po dooolgem, dolgem e-počitku (v resnici pa pol pre-bizi za pisanje, druge pol pa totalni izklop), smo končno nazaj. Ker nas iz dopusta spet čaka nepregledna množica fotografij, ki jih je potrebno še malce pregledati, prebrati, predelati... bom kar preskočila na zadnje dogajanje.

V soboto se je spet zgodila, zame že tradicionalana,  3 zaporedna, Nočna 10ka na Bledu.
Tudi tokrat takoj po lenobnem dopustu (samo enkrat sem obula superge in še to samo zato, ker mi res ni ostalo drugega), in po premnogih bagetah, croissantih, Canistrellih in še čem.

Tudi tokrat se je pričelo deževno, a hkrati s prvimi tekmami se je zvedrilo in zjasnilo in postal je prav prijeten, le nekoliko hladen dan. Voda je bila topla in kar žal nam je bilo, da nimamo s sabo tudi kopalne opreme. Naslednje leto moramo poskrbeti tudi za to.

Tudi tokrat v družbi Anite GR, le da sva letos s seboj povabile vse svoje fante, ki so tudi sodelovali na teku. Večina kot tekači, nekateri pa kot varuške (Andrej hvala!) in motivatorji za hiter tek (Arne hvala! ;)).

Začeli so najmlajši z enim oziroma dvema krogoma okoli veslaškega centra. Rene se je na začetku še puntal, nekje na polovici, kjer je opazil zagnane navijačice, pa je le dobil motivacijo za tek do cilja. Med starejšim fanti pa se je bil že hud boj. Čeprav tek ni tekmovalne narave, so se na progi še kako borili. Do zadnjega atoma moči.

Ob desetih, ko smo oddali fante v varstvo, uspavali Arneja in ga predali v varne roke, smo končno štartali tudi mi. Po dolgem dopustu, pričakovanja niso bila visoka. Lani, tri mesece noseča, sem progo premagala v eni uri, cilj je bil, da pridem na cilj hitreje kot to. Anito pestijo poškodbe zato se je javila da štartava skupaj, lepo počasi, če je ne bo bolelo bo šla naprej. Njen "lepo počasi" in moj "lepo počasi" se očitno krepko razlikujeta in že začetni tempo ni bil prav počasen. Okrog 5.15 km/min. ko mi je Anita, nekje na 4 km ušla, pa sem ugotovila, da tempa pravzaprav ne držim tako težko in sem kar tako nadaljevala. Kaka 2 km pred ciljem so se mi očitno izpraznile glikogenske zaloge, saj me je začelo kar zmankovati, a sem se odločila, da tako blizu cilja pa ne bom odnehala in sem prisilila noge k nadaljevanju. Kak kilometer pred ciljem, pa me je dohitela in (skoraj) prehitela še Akvarijska Mojca. Skoraj zato, ker sem se ji zalepila na pete in jo lovila čisto do konca.

Ko sem prišla na cilj je ekran kazal točno 56.00 minut, Garmina pa sem pozabila izklopiti. Ker sem štartala v drugem valu sem odštela minutko in še nekaj in sem bila super zadovoljna z uvrstitvijo. Šele doma sem ugotovila, da je bil moj dejanski čas 53.29 kar je hudo dober čas zame, danes pa sem ugotovila, da sem celo za 10sec popravila najboljši čas. Hudo. Tudi David se je odlično uvrstil s 47.30. :) Ni kej, tudi počitek in carbo-loading sta pomemben del treninga. :)

Komaj že čakamo prihodnje leto. :)

Na kremšnite ne smemo pozabiti. Njama. :)

Vir: Facebook Nočna10ka Avtor: Urban Urbanc