Korzika #2

Kot že rečeno, smo letošnji dopust, predvsem zaradi Arneja, malce pa tudi zaradi lenobe, zastavili povsem ležerno. Samo en kamp, ki ga že dobro poznamo in nam je všeč. Tak ob čudoviti mivkasti plaži s toplim morjem, s čistimi sanitarijami, parkiriščem za avtomobile, da ni treba skrbeti zaradi otrok, mogočnimi borovci, prijetno atmosfero in dobrim izhodiščem za izlete.

Dneve smo preživljali tako, da smo izležavali do onemoglosti. :)
Jutra smo začenjali točno ob 7,54 (brez ure), nato sta fanta skočila v trgovino po un baget and du croissants (no, zadnje smo po nekaj dneh opustili. :)) in se šele okrog desetih, po pet-hodnem zajtrku, odpravili do kakih petdeset metrov oddaljene plaže. Dobro opremljeni z vsakovrstno zaščito pred soncem. Ko nam je po kaki uri ali dveh postalo prevroče in nam je začelo kruliti po želodčku, smo pobegnili nazaj v hladno senco in na visečo mrežo. Skuhali kosilo, nato pa spali, brali knjige, se kartali, kofetkali (in pojedli več piškotov kot prej v celem letu). In šele okrog šestih smo se odpravili še za kako uro ali dve spet na plažo. Bili pa so dnevi, ko je bilo nekoliko slabše vreme (beri: mrč) pa se niti nismo vračali na plažo.

Počitnice smo začeli s praznovanjem, saj je Rene že drugi dan praznoval rojstni dan, ki smo ga seveda proslavili s tortico in darilom. Na plaži pa nas je pozdravilo mrzlo morje in visoki valovi, ki za plavanje sicer niso bili najbolj prijetni, za deskanje na valovih ravno pravšnji, da nam energije za stanje v (f..ing) mrzli vodi in čakanje na perfekten val, ni zmanjkalo.

Čez dva dni, ko smo se naveličali mrzle vode, pa smo šli pogledati še na sosednjo plažo, ST.Ciprien, ki spada med lepše Korzške plaže, če je voda kaj bolj topla. Tu sem jaz že imela prvo dogodivščino.

Avto smo parkirali v mestu St. Ciprien, a smo se ob ogledu plaže odločili, da se sprehodimo do dela plaže, ki je bil od mesta kakih deset minut (peš) oddaljen, kjer se nam je zdela najlepša. Ker je bilo kar daleč, sem napotila fante naprej, z Arnejem pa sva se vrnila nazaj v avto po BOBO. In ker smo videli, da je tam v bližini tudi barček in je moral biti tudi dostop z avtom sem se odločila, da ga poskušam najti. Seveda sem se potem 15 minut vozila sem in tja in dostopa nisem našla. Se vrnila nazaj na isto mesto, naložila Arneja in se napotila proti plaži. Držala sem se potke, ki je vodila ob plaži in je vsake toliko zavila malce v notranjost in takole sekala nekatere dele. Na enem delu pa se pot kar ni in ni hotela vrniti na plažo. Videla sem, da grem ob plaži, dostopa pa ni in ni bilo, grmovje pa gosto in neprehodno. Potem le pridem do ceste, ki je vodila do plaže a tik pred plažo je bila v celoti zalita z veliko, temno, brozgasto lužo, na obeh straneh pa tesno objeta z gostim grmičevjem.
Obrnem se nazaj in grem gledati če je kje še kaka pot. Hodim in hodim, sonce je pripekalo, meni pa se je zdelo, da se cesta obrača proti notranjosti. Nisem več vedela kaj naj. Naj grem naprej, nazaj, ali v jok in na drevo. Kar malce strah me je postalo, čeprav bi se še vedno lahko vrnila na izhodišče a se mi je zdelo trapasto, ker sem vedela, da delam ovinek. Še enkrat sem se vrnila k luži in se odločila, da jo vendar poskusim obhoditi. Seveda sem naredila par korakov mimo, ravno toliko da sem bila že nekje na sredini, ko nisem več mogla naprej. Potem pa sem bila že toliko sita vsega, da sem zakoračila naravnost vanjo. Japonka se mi je zalepila v gosto blato in se mi snela, da sem jo komaj našla, si ob tem namočila haremke do kolen, vanjo pomočila torbico in brisačo, vse to z Arnejem mirno spečim v Bobi. Na plažo, ki je bila res oddaljena le še kakih 5 metrov sem zakoračila vsa blatna in naravnost v vodo, ki se mi je zdela še kako topla. Počutila sem se kot pravi Bear Grylls.
Zanimiva izkušnja, ki mi je dala misliti, kako grozno mora biti, če se znajdeš sam samcat izgubljen nekje v gozdu, ko sem se že jaz, le nekaj metrov oddaljena od plaže, počutila tako osamljeno in brezupno.

Plaža je bila res lepa, voda topla (ali raje manj hladna) a nas je s plaže kmalu pregnal močan veter.

Dve afni se vračata iz trgovine. :)

Plinska jeklenka: zvezda prvega dne. V Sloveniji smo namreč kupili novo plinsko jeklenko a napačen regulatro tlaka. Ko smo ga pred odhodom hoteli zamenjati, so imeli v Merkatorju inventuro.  Ok. kupimo na korziki. Opa. ti presneti francozi imajo pa povsem drugačne jeklenke in ne najdemo niti enega regulatroja, ki bi pasal na našo jeklenko.  Na koncu nam ni ostalo drugega, kot da kupimo nov komplet.Torej: če koga zanima, prodamo čisto novo 2 kg plinsko jeklenko, brez regulatorja. :)

Oboroženi za sonce in za vodo.

Vse najboljše najdražji Renejči. Oh kako veselje ko smo ga ob prihodu iz šotora presenetili s tortico in pesmico. Prav solze so mu prišle na oči. Neprecenljivo!

Kaj se zgodi če potegnem tale trakec?

Rene in Arne sta se prve dni, ko je bila voda mrzla zadrževala bolj zunaj nje.

Enej pa je užival na valovih. Če se ni boril z njimi, jih je jahal. :)