Čakamo

Zdi se, kot da bi življenje v našem domu zastalo.

Navkljub temu, da nista ne Enej in ne Rene prehitela, sem si nekako zamislila, da bom tokrat rodila prej. Mogoče zato, ker mi je precejšen del nosečnosti "tiščalo dol", mogoče zaradi najine obletnce 14, ki se mi je zdel res perfekten datum, mogoče zato ker je tretji otrok in se mi je zdelo, da vsaj kak dan ali dva prej kot prva dva bi pa lahko bil.

Zato se je čakanje začelo res zgodaj in zdaj ga kar noče in noče ga biti konec.  Prehitele so me že vse nosečke, ki so imele rok rahlo pred, rahlo za ali tik ob meni, še celo nekatere, ki so imele rok slaba dva meseca za mano.

V tem času sem se čakanju že prilagodila, vsi pomembni datumi so že minili.
Vmes sem sicer staknila že pred-porodno depresijo, ki sta jo na srečo lahko prepodila že hitrejši sprehod in doza jamranja v prijateljičino ramo.

Dečko se očitno dobro počuti, meni tudi nič kaj dosti ne fali. Tako da zdaj sem se s čakanjem že sprijaznila in se mi sploh ne mudi več.
No to je danes, kako bo jutri, bomo še videli.

Pri Reneju sem bila prepričana, da se je porod sprožil, ko sem opravila vse, kar sem imela za opraviti. Tokrat sem že po trikrat opravila vse kar imam za opraviti, pa kar nič. Spakirano imam vse že tako dolgo, da imam verjetno več stvari v pritljažniku avtomobila kot doma. Toaletno torbico nosim sabo že skoraj kot denarnico, zobe si umivam z rezervno zobno krtačko, stanovanje se bo prav kmalu šajnalo, kot da tu sploh nihče več ne živi. Kdaj smo nazadnje posneli kako fotko z fotoaparatom se sploh ne spomnim več in aktivna sem samo še na Facebooku, samo zato, da vsi vidijo, da "sem še" in ne čutijo potrebe, da bi me ves čas čekirali. :) Knjigo, ki sem si jo vzela za v porodnišnico in je varno zapakirana v kovčku, bi morala že vrniti in že tečejo zamudne obresti, podaljšati je pa ne morem, ker jo nekdo že čaka za mano. In pravkar sem dobila obvestilo na mail, da "your baby is 1 week old".

Japajade! Bi rekel Rene.