Kino in sprehod

Enej si je že pred ene khm... sto leti(?) prislužil nagrado... ogled risanke v kinu. Le kdaj se je Ljubljana tako zelo oddaljila od Idrije?

Prvi poskus je spodletel, saj nismo računali na to, da je zadnja risanka na sporedu že okrog treh popoldne.
Drugi poskus pa je uspel. Smrkci, itak. Te pa so vrteli cel dan in še celo noč. Mislim, da imajo podoben urnik kot enka ali šestka. Na vsakih sedem minut. :)

Šok je sledil že nekaj minut po začetku, ko Gargamel odpelje Smrketo iz Smrčje dežele. Takrat se je začel Enej dreti na vse grlo, jok, panika, strah. On hoče ven, ker ga je strah, ker je preveč grozno. Komaj sva ga prepričala, da smo prišli gledat risanko in ne grozljivke, da se ne bo nič hudega zgodilo. In potem je še petnajst minut kukal izpod moje pazduhe kot kaka rakovica. Seveda je bil na koncu nad filmom navdušen in se je že smejal na vse grlo in vriskal in pel znano La-la-la.

Rene je bil za risanko dokaj nezainteresiran. Ampak je z nekaj sprehodi sem in tja med stoli zdržal vse do konca (beri, imeli smo dovolj prigrizkov). Še smejal se je ob pravih trenutkih.

Kar se pa mene tiče. No ja.. glih za Oskarje ni... ampak če so otroci zadovoljni, potem je tudi zame dovolj dobro.

Po kinu pa še sprehod po stari Ljubljani, ki nas je pričakala v krasni večerni svetlobi, ko so vrhovi stavb kar žareli v zadnjih žarkih. Čudovita kulisa.