Tekaški dnevnik: tek trojk

Včasih se mi zdi, da mi gre tale tek letos čisto dobro od rok,
včasih pa se mi zdi, da sploh nič ne tečem. Kilometri se vsekakor nabirajo čisto počasi.

Na Kejžarju sem bila šele enkrat.
Nedeljo sem prespala, ko sta Tina in Anita pretekli 20ko.

Včeraj pa sem končno spet zvečer, po sedmi skočila na Rake. Moja najljubša proga ob najljubšem delu dneva. Ja, saj je gužva, ampak mene to niti najmanj ne moti.
Občutek je pa prav sanjski. Sama, pesek pod nogami, hladna senca, voda vleče za sabo sveži vetrc, ki osveži možgane. To, to je tisto najlepše. Obožujem.

Grrrr, ampak Garmina bom pa v smeti zagnala. Ne spomnim se, kdaj je nazadnje našla satelite še pravočasno, pred štartom. A je 35ka dovolj okrogla letnica, da si zaželim novo? Al sem žihr samo tiho, ker dobim letos že hiško? Ni mi všeč, kako sem si zastavila to vprašanje.

Update:
Tale tekaški dnevnik sem že prej napisala, zdaj pa dodajam še komentar na tek trojk.

Zjutraj se je tako zelo zlivalo, da smo bile presenečene, kako to, da ni nobena predlagala, da bi ostale lepo doma na toplem. Nekako smo skombinirale vse pripomočke za tek v dežju in se vseeno odpravile na štart. Parkirale smo kar na kongresnem in je bilo prav fino, ker je bilo tako blizu do štartnega prostora in nas ni skrbelo, da nas bo potem zeblo. Startale smo precej spredaj "iz nedovoljenega položaja" iz moške cone, ker se nam res ni ljubilo hoditi okoli in okoli cilja in smo ograjo preplezale kar tam. In tam, zaradi gužve, tudi ostale.

Start je bil ok, lepo na izi, z tempom okrog 5.30. Jaz sem postala tik pod Golovcem rahlo zadihana, tam smo posrkale nekaj gela. Sicer ga ne bi, a so ga ravno tam promocijsko razdeljevali in smo ga poskusile. Ampak ni bil prav dober, zato smo ga vsaka samo po dva požirka in odvrgle. Kozarček vode na pričetku vzpona in pri tem ravno prav hoje, da smo si oddahnile. Potem smo pa zagrizle v hrib in smo kar dobro grizle in grizle. Meni, najšibkejšemu členu, je zmanjkalo sape šele tik pod prvim vrhom. Po moje je nastal problem, ker sem bila prepričana, da bo vrh že prej. Pa ga ni bilo. Par metrov hoje, pa smo lahko nadaljevale v prejšnjem tempu. Potem sem se čez ravnino malce nadihala in tudi zadnji klanec dobro vlekla, tik pod vrhom, pa so me spet zagrabila pljuča in še nek krč v trebuhu. Do vrha sem še lahko privlekla. Ko se je pot obrnila navzdol sem najprej pospešila, nato so se mi pa naredili štirje vozlički v trebuhu, ki so me zategovali in mi onemogočali sproščeni tek, čez nekaj časa so ti popustili, navozlal pa se mi je nov nekje med rebri. Ta je bil pa grozen. Tako me je zategovalo, da bi se najraje kar ustavila al pa zjokala. Še dobro, da je bilo navzdol, da mi vsaj tek ni pobiral energije in sem lahko počasi nekako premikala noge. Kmalu sem pred sabo zagledala Tino in Anito, ki sta mi prej med spustom že malce pobegnili. Tudi Tino je na tlakovcih grabil krč.

Ob vznožju smo se rahlo nadihale in končno kolikor toliko normalno pretekle še zadnja dva kilometra. Mene je še vedno malce krčilo ampak bistveno manj kot v začetku in počasi smo le dosegle cilj. Čas sploh ni bil tako slab. 1:10:05, 21 mesto med ženskimi trojicami. Kul. Uf, prav presenečena sem, ko gledam koliko jih je bilo za nami. Predvidevam, da je tale rezultat tak tudi zato, ker smo spredaj štartale in se ni bilo treba gužvat. Predvsem čez Golovec, čez tisto blato, futko, kukr mu rečemo v Idriji, bi se težko prebijale, če bi štartale bolj zadaj.

Škoda, ker se nismo pofotkale. Blata čez glavo. Pa presenetljivo nobenega padca v naši bližini.

Še gospa Helena Žigon je premagala progo. Bravo. Ona pa je korenina. Kapo dol!