Izjava tedna

Najprej tale opomba.
Enej je grozen pocrton. On bi še vedno spal pri nama. Nekaj časa je bilo že tako hudo, da si je izmišljeval, da sanja grozne sanje. Samo, da se je lahko prišel stisnit. Potem smo uvedli nalepke in nagrado za vztrajnost. 30 nalepk - kino. To je delovalo.
Rene pa itak spi pri nama. Od osmih do polnoči v svoji postelji. Potem pa naprej pri nama. Ne vem na kakšne satelite je privezan. Par minut po tem, ko se poskušava tiho zmuzniti v posteljo, se on zbudi.

Pa nekega jutra David komentira. "Joj, ta mulc. A bo sploh kdaj spal v svoji postelji?"
Rene mi nekaj zažlobudra v svojem jeziku nazaj.
Pa pravi Enej: "Je riku, de takrat, kadar bo Enej pr vama spal!".

Banda mejhna. :)

In koliko me živcira to njuno spanje in ne-spanje s toliko večjim užitkom opazujem te male človečke, kako mi spokojno spijo v naročju in poslušam njuno umirjeno dihanje tik ob mojem ušesu. Najraje opazujem obrazek brez vsake vidne skrbi, nove laske, ki poganjajo na čelu, kravžlne na vratu, vrtince sredi glave, neskončne trepalnice in prišvrknjen nosek.

Rene je sploh faca, ker me med uspavanjem objame tako, kot bi človek pričakoval, da bom jaz njega. Tako, da se jaz učoškam k njegovemu vratu. In potem me drži tako trdno, da se niti za milimeter ne morem premakniti dokler res trdno ne zaspi.