sobota, 14. julij 2012

Tekaški dnevnik

Čeprav je na blogu tekaško zatišje, to ne pomeni, da prav nič ne tečem.
Res pa je, da med dopustom nisem prav pogosto obula tekaških copat. Obula sem jih natanko dvakrat, kar je še vedno več kot kadarkoli do zdaj.

Prvič sem jih obula že v nedeljo, dan po prihodu v vmesni postanek pred vkrcanjem na trajekt za Korziko, v Pisi. Že ob sobotnem prihodu v kamp Torre Pendente, so nas namreč opozorili, da je na ta dan v Pisi praznik, Luminara, ki ga praznujejo bolj intenzivno kot novo leto in da se nam ga splača pogledati. Ko smo se prehodili do stolpa je bilo res lepo, vse osvetljeno, tudi gužva je bila precejšnja, a se nam je vseeno ni zdelo toliko kot bi pričakovali na tak praznik. Nato smo zaslišali oddaljeno bobnenje ognjemeta in videli zgrinjanje množice po ozki uličici. Potem smo ugotovili zakaj ob stolpu ne hodijo drug po drugem. Vsi so bili ob reki Arno. Do konca ulice smo se lahko prebili, do obrežja pa ne več, tolikšne množice v življenju še nisem videla. Počakali smo do konca ognjemeta, ki je bil res lep, še za današnje čase, ko smo videli že vse, kar se s temi pokalicami narediti da, in potem še pol ure, da se je množica vsaj malo razkadila, da smo se lahko prebili tistih par metrov do reke in si ogledali okrasitev pročelij in ugotovili, da se je nekaj dogajalo na sami reki.

No in zdaj sem končno pri teku. Ker sem v soboto bolj malo videla, me je zanimalo kje je vse potekalo, sem se odločila za nočni tek po mestnem jedru. Med tekom sem ugotovil, da stolp običajno ni osvetljen, na reki pa so imeli reprizo sobotnega dogodka, a je bilo prepozno, da bi si ga ogledala. Žal. Tekla sem od desetih do enajstih zvečer in je bilo še vedno vroče za znoret. Uf.

Drugič sem tekla bosa, z nogami do kolen v vodi, po plaži Roccapina, ki je med plažami, ki sem jih videla, zame še vedno najlepša plaža na Korziki. Samo toliko, sem in tja, toliko, da se lahko považim, kje sem tekla. Sicer pa čisti užitek.

Tretjič sem tekla na drugi in zadnji lokaciji kjer smo kampirali. Zaliv Pinnarello. Ob sedmih zvečer, pri približno tridesetih stopinjah. Pa me je minilo za naprej. Najprej sem si celo pot ogledovala 10mm tulce nabojev. Ti Korzičani očitno strašno radi streljajo. Potem sem ravno razmišljala, kako fino je, da kač pa na Korziki ne srečaš, ko zagledam na sredi ceste, k sreči že pošteno mrtvo, kak meter in več dolgo marogasto mrcino, kar je pripomoglo k temu, da sem se prav kmalu obrnila nazaj proti kampu. Nato sem se ustavila na luštni razgledni točki, da bi napravila še eno fotko z mobitelom, ko nekaj zašumi v grmovju tik ob meni, nekaj velikega, in izpusti glas, ki spominja na prašiča. Olala, so me nesle noge nazaj. Deset let starejša sem se počutila na cilju. Vseeno se je nabralo točno deset kilometrov.

Potem me je še ene dvakrat mikalo, da bi šla. Enkrat, ko sem šla ob petih ponoči na wc in se je tako lepo danilo, da sem prav vedela, da bi bil tek takrat čisti užitek. Pa sem šla raje spat nazaj. In nato še zadnji dan, ko je zapihala burja, malce je bilo oblačno in se je prav prijetno shladilo. Pa tudi nisem šla.

Ob prihodu domov, pa sem spet kar resno zastavila.

V soboto sem se udeležila duatlona na Kolektorjevih igrah in pazi to, prvič v življenju zmagala (sicer le v konkurenci dveh žensk, pa vseeno. :) 

Ne vem če sem to že omenila, ampak s puncama menda treniramo za 42ko.

Pred časom sem namreč sramežljivo namignila Tini in Saši, da enkrat bi lahko pa tudi to poskusile, pa sta me seznanili z dejstvom, da gremo na maraton že oktobra in da že treniramo. Vodljiva kakor sem (ane mama ;)), sem seveda pristala. In zdaj treniramo po programu iz revije Tek (Tina se je spet izkazala kot zakladnica koristnih informacij).

Tako sem v ponedeljek v najhujši vročini odtekla deset kilometrov, v sredo v podobno hudi vročini intervale, s četrtek pa sem v skoraj popolni temi testirala cooperja. 7'28'' na 1600m in 2550m v 12 minutah. Kar je glede na mojo starost vse za sedi pet. Juhej.

 Danes pa se vidimo na nočni 10ki na Bledu. Upam, da bom zmogla, saj se je moje čeztedensko intenzivno kihanje razvilo v čisto pravi prehlad. Grrr..

Pa še niz najzanimivejših linkov na Garmina. Pisa, Roccapina, duatlon, cooperjev test.

 




3 komentarji:

  1. Pridna!
    Uživaj na nočni10-ki še zame ;-)

    OdgovoriIzbriši
  2. Vauuuuuu, Bravo za teke po Italiji, bravo za neustrašni pogum šelestenja v grmih, bravo za odločitev na 42km in bravo za nočno desetko!

    OdgovoriIzbriši
  3. Jaz sem samo tiho navdušena nad tabo :)

    OdgovoriIzbriši

Dej mi kej lepega povej... :)
Žaljivi in nesramni komentarji bodo izbrisani.