Korzika 2012 - 1. del

Letošnji dopust je bil, glede na to, da imamo, nad vožnjo ne preveč navdušenega, malčka, res dopust. Zato so tudi fotke bolj skromne. Nič kaj dosti čudovitih razglednih točk in znamenitosti in podobnega. Samo mulci in plaže. Pa se jih je vseeno nabralo okroglih 2000, skozi katere se zdaj mukoma prebijam. Zato Korzika po delih. Prvi je danes tu, samo toliko, da vidite, da sem še živa.


Ker smo se že prvič naučili, da nam nočna vožnja ne ustreza, smo se tudi tokrat odpravili na pot dva dni pred tem, ko smo imeli rezerviran trajekt.

Plan je bil, da se najprej, po navdušenju, ki sem ga razbrala na blogu Matjaža Corela, ustavili v Toskani. A ker Rene ni bil niti malo navdušen nad vožnjo in je vpil vsak trenutek ko ni spal (na srečo je precej spal) smo se namesto tega odločili, da preskočimo ovinke in šibamo direkt do obale. Cilj: kamp Torre Pendente v Pisi.

Ne vem, kako mi je uspelo, da sem moj supertruper avto atlas Italije pospravila v kovček, David pa pozabil naložiti karte na GPS. Tako smo se vozili lepo po stari maniri, po tablah ob cesti. Kar je po Italiji malce nerodno, ker ti tepci postavijo tablo za križišče. Pa do Pise smo že prišli, po avtocesti to ni neka znanost, v Pisi sem moral pa dragemu skoraj groziti (moški, pa spraševanje za pot, pa to), da je le vprašal gospoda na šalterju, ki nam je zakasiral cestnino, kje se najde kamp. Levo, sedem kilometrov naravnost in nato spet levo.

Kamp je bil čist lušten. Fajn Wc-ji, 500 metrov za peš do poševnega stolpa, bazen (kjer smo morali imeti ne moreš verjeti kapo na glavi, ja sedem evrov so nam izvlekli iz žepa za tri lepotilne kape).
Parcele so ravne, odmerjene, z vodo in elektriko in komarji gratis. Resno, toliko komarjev na kupu pa še ne, mi pa samo z naravnim, nestrupenim Zanzare sprejem. Bah, tudi opazili niso, da smo vse našpricali. Drugi dan zjutraj, ko smo odhajali smo jih našli vsaj šest v avtu. Grozljivka. In da bo grozljivka popolna, se nam je v ponedeljek (ja trajekt smo imeli v ponedeljek, zaradi ugodnejše cene) zjutraj, ko smo že tako ali tako zamujali, spraznil še akumulator. Na srečo so v kampu tega navajeni in takoj je prihitel gospod s kabli, ki jih je priključil kar na elektriko. And off we go.