Zato, ker če potem za trenutek predahnem in premislim sam potek dogodkov, sem čisto vedno jaz tista, ki sem nezavedno tako obnašanje vzpodbudila, ga nisem vnaprej poskušala preprečiti ipd.
Primer: na vsake kvatre gremo vsi skupaj v kak šoping center, torej Eneju neznan prostor, ki zahteva svoja pravila obnašanja. Torej držanje za roke, hoja ob meni, ne se oddaljevati, skrivati se med štenderji in vse tisto, kar je za takega malčka zanimivo. Moja navodila pa so: bodi priden. Ja halooo, kako pa naj otrok ve, kaj vse to pomeni? Če pa mu dam jasna navodila, kaj v "priden" spada in po možnosti že vnaprej določim kazen za neupoštevanje navodil in nagrado za upoštevanje? Ne boste verjeli, potem se pa lahko nekaj časa (večalmajn) brez težav sprehavava po trgovinah. In ne, ni dovolj, da mu enkrat poveš, potem pa pričakuješ, da bo čez tri mesece še vedno vedel kakšna navodila sem mu dala prvič.
Tako, da dragi starši, razmišljajte, mečite jih na finto in ne cmokajte jih po riti, pa si potem mislite, da ste friki, ker niste. Tisti, ki vas gledamo, si vedno mislimo svoje in enkrat bo nekdo poklical socialno.
Huh, spolzko področje.
OdgovoriIzbrišiPri nas je bilo tako. S ta veliko (le)potičko sem se vedno lahko vse dogovorila. Ker je bolj neprilagodljiva, sem ji vsako novost predstavila, pa povedala, kaj se sme, kaj ne, kako bo. In če sem to dovolj podrobno storila, je šlo vse gladko. Brez izjeme. Niti glasu nisem povzdignila. Spodbuda za upoštevanje pravil v obliki nagrade je vedno delovala.
Z Miniko se redko da kaj dogovoriti. In tudi nagrade ne delujejo. Kazni tudi ne. Ne preostane mi drugega, da sem neprestano pozorna, kaj počne, da rečem, ko je kaj, kar se ne sme, potem pa jo primem in od tam odstranim. Kar še vedno ni zagotovilo za uspeh.
In ker zdaj ta velika (le)potička vidi, kako mali Miniki kdaj kaj uspe, kar je v kategoriji "ne", se dogovorov neha držati tudi ona.
Zaobljubila sem se, da ju tepla ne bom. Ker mene tudi niso. Ampak namesto tega vpijem, kar se mi pa zdi enako slabo.
Prav vsake toliko časa si moram vzeti čas, da se sama s sabo dogovorim, kako bom reagirala v določenih situacijah. Potem gre lažje. In seveda sem doktorirala iz vzgojne literature.
Aja, še to. Se spomniš, ko so prvič predstavili družinski zakonik, predlog? Vanj so vključili načelo, da telesno kaznovanje in ponižujoče ravnanje z otrokom ni sprejemljivo. In to je dvignilo ogromno prahu - toliko o ničelni toleranci do nasilja.
Pa še vprašanje: Ali je vzgoja po načelu "ne tepi, razen če kdo tepe tebe" še vedno vzgoja nenasilneža?
Lep pozdrav:)
Uf, ja.. spolzko, absoltely.
OdgovoriIzbrišiIn tudi, ko že misliš, da si ga pogruntal, dobiš servirano novo kost za glodanje.
In se strinjam, tudi vpitje ni nič boljše, saj s tem sploh nič ne dosežeš. Po mojem mnenju, je predvsem pomembno to, da se teh problemov zavedamo, da se znamo zazreti nazaj, ugotavljati, kaj je v določeni situaciji šlo narobe in kaj bi lahko naredili drugače. In se o tem pogovoriti z otrokom, partnerjem, prijatelji... Popolni pa jasno nismo in nikoli ne bomo.
Načeloma tudi ni moj namen, da nikdar v življenju ne bo prejel ali zadal udarca, ker tega gotovo ne morem preprečiti. Moj namen je, da mu fizično nasilje ne pride v navado in da se navadi probleme reševati drugače. Upam, da mi vsaj to uspe.
Metodi "udari nazaj" pa recimo "izjema ki potrjuje pravilo". :)