Mulo jih kuha

Včeraj popoldne smo ugotovili, da imamo prazen hladilnik in se odpravili v trgovino.
Enej je nad tem vedno navdušen, saj imamo dogovor, da si lahko, če je priden, izbere eno stvar. Tako že takoj, ko vidi kam smo namenjeni, začne vpiti: "Sm biu piden, sm biu piden".

Ko prispemo si vedno izbere svoj mali voziček, ki ga nato veselo vozi, polni in ponavadi izgubi na pol poti. Tudi tokrat ga je pridno vozil, ga napolnil s sadjem, sokovi in seveda vrečko bombonov. Bombone je hotel kar takoj odpreti in si jih privoščiti, zato sva mu poskušala razložiti, da je treba izbrane izdelke najprej plačati, šele potem jih lahko odpremo. Nato sva se posvetila izbiri jogurtov, Enej pa se je po svoji navadi odpravil kar naprej.

Ko sva opazila, da ga ni več v najinem vidnem polju, sem šla za njim, a ga bi bilo nikjer. Trgovino sem prehodila dvakrat, pregledala vse otoke, pričakovala, da si bo nekje polnil voziček s Kinder jajčki, a ga nikjer nisem našla. Grem še na en obhod in ga končno zagledam.

Stal je sredi vrste na blagajni, z vsemi izdelki zloženimi na tekoči trak, da bo plačal. Ko je trgovka ugotovila, da je moj, me je prav prijazno povabila, naj kar stopim naprej, saj so mu že oni pomagali naložiti na trak. Že, že, ampak to ni vse kar potrebujemo! Hitro smo naložili stvari nazaj v voziček in ga povlekli nazaj.

Potem sem mu hitela razlagati, da ni dovolj, da tetici na blagajni stvari samo pokažeš, ampak jih je potrbno tudi plačati. Pa pravi: "Imam dinajcke!", in začne vleči roko iz žepa. Začudeno ga gledam in ramišljam le kje je dobil denar? In ugotovim, da vleče iz žepa navidezne dinarčke in mi jih ponuja.

Takrat me je kar zvilo od smeha. Me prav zanima kako bi se zgodba končala, če ga na blagajni ne bi pravočasno ujela!?