Atlantis

Letošnji prvonovembrski prazniki, so nas hudo razočarali. Naštimali so se za vikend in nam niso privoščili niti enega, samega samcatega, ubogega, prostega dneva. Zato o mini počitnicah niti razmišljali nismo. Odpravili smo se le do Atlantisa. Če vprašate Eneja je bila izbira vseeno fantastična!

Tri ure, od štirih, smo seveda preživeli v vodi in na toboganih. Ta vmesne minutke pa smo glodali sadje in nabirali energijo za naprej.





Ugotovili smo, da sem spet, ali še vedno največja boječka v familiji. Mulcu sem hotela prišparati največji tobogan, po katerem se lahko voziš le z "šlaufom". Ker je rit v luftu, ga je jasno, nemogoče bremzati. Ko ga je D. testiral in strokovno ugotovil, da ni prehudo, sem ga le peljala tudi na tega. Povsem obupana nad hitrostjo čofneva v pristajalno stezo, pa pravi: "TA JE BUJTI!! TE!!" Če ne bi šla na maraton bi zihr imela musklfibr.

Po končni rehabilitaciji v Meku, smo skočili še na klepet do žlahte. Tam pa je Enejčitu naredilo vakuum in je dečko zakomiral na kavču. Spal je še celo pot do doma in do jutra (z vmesnimi sprehodi, kot običajno).

P.S.: Idrca pa res povsod srečaš. Pa ne sam enga! Banda ciganska! ;)