četrtek, 29. september 2016

Park vojaške zgodovine Pivka

Naš Starata je strašno razgledan gospod.
In seveda s svojim znanjem rad reši tudi kako križanko ali dve.

Tako je spomladi v Enejevemu imenu poslal rešitev tudi v nek Postojnski brezplačnik. In še v Staramaminem (ja ena beseda) eno.
Izžrebana sta bila oba.
Staramama je dobila nego v kozmetičnemu salonu, Enej pa 3 vstopnice za Park Vojaške Zgodovine v Postojni.

Te karte so potem celo poletje čakale na naši magnetni tabli, pa kar nekako niso prišle na vrsto.
Ne vem... mene te zadeve prav nič ne mikajo. Priznavam zgodovino, ampak nikaor pra ne želim poveličevati vojne in vojnih mašin.

Konec avgusta pa se je Starata odličil, da bo on peljal ta velika fanta na izlet v Pivko.

Seveda sta bila nad videnim navdušena. Kako tudi ne.

Kaj vse so videli, pa na fotkah.


















sreda, 28. september 2016

Gradnja hiše: Preverjanje trdnosti tal in opaženje

Že na prvi lokaciji gradnje smo naredili geološko raziskavo tal, ki je pokazala, da je na območju kjer naj bi stala hiška, v globino pribljižno 6 metrov zemlje, preden pridemo do trdne skale.

Načrtovanje "druge hiške" smo zato povsem prilagodili na to in smo šli v tla namesto v zrak in bo spodnji del deloma vkopan v tla. Zgornje nadstropje pa bo poravnano z levelom ceste. Ker bo dostop s ceste v zgornje nadstropje in bo zgoraj tudi razgled lepši smo se odločili, da zgoraj napravimo bivalne prostore, v spodnjem nadstropju, ki je bolj "v čošku", pa spalne prostore. 

Hiška se bo zaradi delne vkopanosti lepše zlila z okolico in ne bo kvarila naravnega poteka hriba.
Nekaj časa je bila ideja celo takšna, da zadnji del nekoliko zaokrožimo, da bi hiška sledila obliki hriba, vendar se je izkazalo, da je dobiti gradbeno dovoljenje za takšno obliko, misija nemogoče. V OPN namreč nikjer ni izrecno napisano, da je streha lahko zaokrožena. Sicer tudi ne piše, da ne sme biti, ampak hej.. 

Prav zaradi terena smo morali biti tudi ves čas v navez z gelologi, saj bi si od vsega najmanj želeli to, da bi nam hiška zdrsela po hribu navzdol. Tudi kamnita založba iz prejšnjega posta je namenjena temu. Zaradi lahkosti lesene konstrukcije, ki pride nad njo tako mogočni temelji sicer ne bi bili potrebni.

Geolog se je tako oglasil na gradbišču že med izkopom za kamnito zložbo in nato še enkrat ko so bili kamnita zložba in terasast izkop vzdolž hiše že izkopani, nazaj zasuti in utrjeni.

Na srečo je ugotovil, da je trdnost (razen na enem manjšem delčku, ki so ga takoj nasledji dan popravili) primerna in lahko nadaljujejo z delom.

Tako so naslednji dan že začeli z opaženjem za temelje.








četrtek, 22. september 2016

Gradnja hiše: dan 4 in 5, Kamnita zložba

Ker bo naša hiška stala na hribu in še na povsem zemljatem terenu,
smo morali najprej utrditi teren.

Ko smo že skopali do globine 0 oziroma -40 cm, smo morali na skrajnem delu nadaljevati še dodatna 2,5 metra v globino, da smo sploh prišli do skale. Od tam pa nazaj gor z kamni in betonom.

2 dni dela, minus 10 jurjev (ok, ne vem kolikšen del gre za to), ponovno točka -40.







torek, 20. september 2016

Eko post : Bea Johnson; Zero Waste home

V četrtek sem nameravala iti na pradavanje Bee Johnson: Za pol kozarca smeti.

Ker moram namesto na to, na svet staršev v vrtec, sem si namesto predavanja privoščila njen TED TALK.
Ker menim da je prava inspiracija jo privoščim tudi vam:


ponedeljek, 19. september 2016

Eko post: Domači jogurt

Objavo o jogurtu sem že pred časom napisala,
zdajle pa samo nadgrajujem.

Namreč. Pri Tini sem videla, da ima strašno fino posodo za izdelovanje jogurta. Tako na elektriko in takoj sem začela razmišljati, da bi tudi jaz kupila eno tako.

Ker pa nisem preveč naklonjena kupovanju razne "šare", sva z Davidom razmišljala, kaj ta posoda sploh počne in ugotovila, da preprosto drži mleko na pravi temperaturi, da se bakterije lahko razvijejo.

Jogurt namreč naredimo tako, da v prekuhano domače mleko damo žlico jogurta, oba pa morata biti ogreta na cca 40°C.

Potem sva ugotovila, da lahko ta isti učinek doseževa kar v staromodnemu loncu za kuhanje mleka, ki ga že imamo doma in sem ga pred kratkim kupila v trgovini Kristal (ja grd je pa, ja)

Torej. Mleko prekuhamo in počakamo, da se ohladi na cca 40°C (to je takrat ko lahko vanj pomočiš prst pa ne peče več, zebe pa tudi še ne). Jogurt vsamemo že prej iz hladilnika in ga pustimo, da so ogreje na sobno temperaturo ali ga damo za nekaj sekund v mikrovalovko.

Žlico jogurta hop v mleko, pokrijemo in pustimo stati nekaj ur na sobni temperaturi. Po potrebi enkrat vmes še malce ogrejemo. Pri nas se ponavadi naredi čez noč.

Pa smo prihranili na embalaži za jogurt, eno napravo manj in nekaj prostora v omari. Pod pogojem, da tole posodo za kuhanje mleka že imate, sicer pa ne. Če pa je nimate in sami prekuhavate mleko, potem vam jo priporočam, saj začne piskati ko je mleko dovolj toplo, da se šteje, da je prekuhano in se tako izognete prekipevanju le-tega in brisanju štedilnika.





petek, 16. september 2016

Dogodivščina

Rene me je že pred počitnicami nagovarjal, da bi šla, tako kot nekajkrat lani, v vrtec s kolesom.
Ker sem ga lani  lahko peljala še v stolčku, letos pa mi moral iti že s svojim kolesom, si tega nisem upala storiti. Glede na to, da kolesarske steze nimamo, cesta pa je precej prometna, je še premajhen in premalo siguren na kolesu.

Zato sva se dogovorila, da greva namesto s kolesom, kar peš.
Danes sva se res podala na to pot.
Od doma sva šla nekoliko bolj zgodaj kot ponavadi.
Šla sva po stranskih poteh, čez Pustoto, do Marofa in pod Golici do šole.
Presenetljivo hitro sva šla, večino ravnih delov sva celo pretekla.

Potrebovala pa sva čisto malo manj kot eno uro.
Za ponoviti!

Fotke so s telefona. Slabe.




četrtek, 15. september 2016

Gradnja hiše: dan 2 in 3


Čez vikend se je na grobo izkopalo temelje.
Ker je bil napovedan dež (in je tudi bil) smo morali zaščititi vse stene z polivinilom, da jih ne bi odplaknilo in zašitili smo jih dobro, saj so vse lepo preživele deževno noč.

Pojavila je je že prva napaka in nesoglasja.
Kako globoko skopati za temelje in koliko bo tampona? No, načrtov ni prav zares pogledal nihče, predvidevali so, da okrog 30 do 40 in toliko tudi skopali. V resnici na določenem delu ne bo nič tampona in zdaj smo na celotni površini 30-40 cm prenizko, čeprav bi lahko bili samo na enem delu. Bageris je približno pol sobote kopal po nepotrebnem. Seveda smo napako odkrili šele naslednji petek tu je bilo še vse ok.
Iskanje "krivca" bo še zabavno.

V soboto smo tudi skuhali prvo kosilo na parceli. In ko smo tako uživali v svežem zraku, se nam je začelo kar malce muditi. Mir in tišina, sveži zrak... ahh. Komaj čakamo.

V nedeljo sem imela posebno čast in veselje, saj nas je na parceli obiskala čudovita keramičarka Anja Slapničar. Prišla je namreč po vzorec naše gline, ki smo jo našli ob kopanju. Preverila bo njeno kvaliteto in če bo uporabna, nam je obljubila skodelice iz nje. Oh kakšno simbolno vrednost bi to imelo za nas. Že dolgo jo občudujem na spletu in že samo to, da imam (ja samo jaz... nihče se je ne sme dotikati :)) v lasti njeno skodelico, ki mi jo je ob odhodu podarila v zahvalo,z mi je oh-in-sploh. Da pa bi imeli skodelice iz naše gline izpod njenih rok. To pa si zasluži lastno vitrino. 
V glavnem Anja, veliko gline smo dali na kup in če se izkaže da je dobra, jo imaš na zalogi za dolgo dolgo. :)

V ponedeljek pa se je na parceli spet sestala cela garnitura raznoraznih mojstrov predvsem pa geodeti, ki so skrbno premerili območje in zakoličili objekt.
Postavili smo (javila sem se za zabiti 2 žeblja. :)) tudi majhno barako, za shranjevanje raznih pripomočkov. In tale barakica ima ravno toliko terase, da nam dela gušte za naprej. Uporabna pa je tudi za malico in jutranji pozdrav soncu. :)











torek, 13. september 2016

Počitnice št. 2: Debeli rtič

Ker so se Arneju preteklo zimo nenehno ponavljali razni -itisi in kake 6 nočitev z zajtrkom in kosilom na pediatrični ali infekcijski, smo v začetku julija prav na hitro izvedeli, da njemu in spremljevalcu pripada dvotedensko bivanje s terapijami na Debelem rtiču.
Ker je 2 tedna kar veliko (pozneje se je izkazalo da je to še kako res), se odločili, da se malce porazdelimo.
En teden Arne in midva z Renejem in en teden Arne, David in Rene.

Ta, ki je ostal doma pa na počitnice h noni.

Za vse nas je bil to prvi obisk Debelega rtiča.

Nastanjeni smo bili v hotelu Arija, ki nas je kar precej navdušil. Pričakovali smo vse kaj drugega kot res prijeten hotel, s še bolj prijaznim osebjem, ki nam je bil res vedno na voljo.
Tudi gospodične, ki so vodile terapije so bile nadvse prijetne. Na terapijah je sodeloval tudi Rene, (kar je bilo super, saj je zaradi njega tudi Arne veliko bolje sodeloval) in se kar malce zaljubil v "svojo" Petro.
Le med medicinskimi sestrami je bila ena gospa nad katero so se vsakič zgrnile vse težave sveta in je tako zelo jamrala in pihala in sitnarila, da jo je bilo kar težko gledati.

Arne je žal že prvi dan dobil vnetje ušesa in ponovno dozo antibiotikov, ušesa pa smo zaščitli s čepki in še neoprenskim trakom, tako da smo lahko že drugi dan nadaljevali tudi z vadbami v vodi.

Bivanje je bilo res prijetno, saj smo se hitro povezali in navezali z nekaterimi mamicami in njihovimi fanti (fanti kakopak, punce nobene) in se potem skupaj zabavali med redkimi trenutki ko nismo spali, jedli ali telovadili.

Vsak večer smo si privoščili še sprehod po čudovitem "kampusu" opazovali naravo, uživali v vonju borovcev, opazovali grozdje kako raste, iskali veverice in plesali na večerni zabavi ob bazenu.

Edina stvar, ki nas je pa resnično zmotila, je bila pa hrana.
Da je lahko pa hrana v najboljši poletni sezoni, ko je zunaj v izobilju sveže zelenjav lahko tako monotona in blah... to je pa težko predstavljivo.
Vsak dan je bilo na meniju meso, veliko mesa, zrezki,... ki so bili očitno spečeni za cel kompleks že zdavnaj dopoldne in je bilo do kosila ali večerje že vse suho. In na isti način ribe.
Zraven pa še priloga. Riž, makaroni, krompir... vse prekuhano, ocvrto, neokusno. Makaroni s šugom so se v enem tednu ponovili trikrat (sicer še sreča, ker so bili edini dokaj okusni). Za zelenjavo je pa soploh škoda besed. Doma smo imeli poln vrt čudovitih, sladkih, sočnih paradižnikov, tu pa so nam ponujali tiste "zimske" brez okusa, zrnaste, blah...

Saj priznam, glede hrane sem precej razvajena, in da se podarjenemu konju ne gleda v zobe (plačano s strani ZZZS, torej ni prav zares podarjen), ampak tole je bilo pa vseeno pod kritiko. Da v hotelu, kjer vedo, da imajo goste po 2 tedna skupaj niso sposobni pripraviti malce bolj razgibanega in okusnega jedilnika, se mi zdi nedopustno pa čeprav kuhajo za cel komples skupaj. Poleg tega obrok gostom, ki jim obrok npr ne pripada (če prideš za vikend na kosilo in hočeš pojesti kosilo še nasledni dan.. ga zaraunajo 11 eur - nikakor ni vreno toliko). Me prav zanima mnenje tujih gostov, ki slučajno zaidejo v ta hotel.

V glavnem, hrana oziroma kritiziranje le-te je bil glavni hobi tisti teden oziroma dva, saj tudi David ni bil nad njo nič kaj bolj navdušen.

Sicer smo pa zelo uživali, kar se gotovo vidi tudi na fotografijah. :)