Rockstarsi: Morje: Cres - Kamp Kovačine

petek, 2. september 2016

Morje: Cres - Kamp Kovačine

Po lanskoletnem nič morja, in ob letošnjem varčevanju in pomanjkanju časa,
smo letos žal (smrk, smrk) ponovno izpustili misijo Korzika in smo se odločili za Cres.

Veliko navdušencev nad Kovačinami smo spoznali, zato smo se odločili kar za to.
Seveda brez predpriprav v smislu rezervacije. To pač nismo mi. :)

Zabava se je začela že doma ko smo, tik pred zdajci, ugotovili da je "truga" že rezervirana in na poti. Na poti v Kovačine kakopak. Fb se je spet izkazal in smo jo uspeli dobiti. Hvala Jaka!

Ker nismo imeli plačanega trajekta, se nam tudi mudilo ni kaj dosti, tako smo se odločili za odhod dan kasneje kot smo planirali. Že večer pred odhodom smo šibali še na urgenco, saj je imel Arne vnet mezinček na nogi. In zjutraj ponovi vajo, ko smo bili že popolnoma spakirani za odhod, pogledamo Eneja in ta ves pikast po obrazu in telesu. No, ob prihodu na urgenco so pike že izginile in lahko smo se odpravili.

Največja zanimivost tokratnega dopusta je bilo srečevanje znancev, ki smo jih tam pričakovali ali pa tudi ne.

Najprej nas je pričakal Maks. Bratranec in nam na hitro razkazal kamp in odpeljal na svojo parcelo. Bratranec Erik in njuna mama Nana sta prijazno prevzela otroke in jih napojila, medtem ko nama je Maks pomagal poiskati parcelo in postaviti šotor. No ja, pogojno nam je uspelo. Sonce smo imeli ravno ob napačnem času dneva. Ampak je šlo. Letos smo prvič prerasli naš šotor in smo se odločili, da namesto da kupimo večjega, postavimo zraven še iglujček. Otroci so izbrali večjega, ki je bil zanje cela graščina. Midva pa sva tudi nadvse uživala v manjšem, saj sva tako lahko spala z odkritim baldahinom in zvečer skozi "vrata" opazovala zvezde.

Naslednje znance smo srečali čez "ulico" še isti dan.

Tretje smo srečali naslednji dan. Ko smo se vračali s plaže zagledam bratranca Mateja, kako postavlja šotor le nekaj metrov stran od naše parcele. Popolnoma nič nismo vedeli, da pridejo. Precejšnje presenečenje. Prijetno.

Četrta je bila še najbolj zanimiva.
Grem zjutraj laufat krog Kovačine - Cres - San Salvadur - Kovačine.
No in pot na San Salvadur najdem, ampak že kmalu po začetku poti naletim na ogrado. Ok, si mislim, se ne sme, se obrnem in grem nazaj. Po cesti naprej zagledam fluorescentno gospodično ki teče na stransko pot. "O super" si mislim, "ona gotovo ve kam se gre". In grem za njo. Čez minutko jo zagledam kako si vleče hlače gor (jbg. tekači hodimo lulat v grmovje) in se hitro obrnem stran in tečem naprej. Nato pa zaslišim za sabo "Anita!". WTF!! Občasna sotekačica Nataša iz Idrije. :)

Peti, zanje smo vedeli. Prijateljica Anita z družino. Njihova parcela, oddaljena 178 Enejvih korakov od naše. Otroci so bili navdušeni nad družbo, ves čas so tiščali skupaj.

Šesti: na plaži mi gospodična, ki sem jo že prej slišala, da govori Idrščino pri sosednjem šotoru, mi reče na plaži: "Mi imamo pa vašo tablico. Dinozavrčka, smo ga dobili za rojstni dan." Iiiii. :)

Šesti. Vidim na FB. Dolgoletna prijatelja Mateja in Janez, s katerima smo 10 let nazaj, z malim slepim potnikom, skupaj glisirali po Kvarnerju. "Na Cresu". Pa smo šli na kavo na njun čoln.

Neverjetno.

No in v smislu teh srečanj je minil cel dopust. Veliko prijetne družbe, kar je po eni strani super, ker se sicer res premalo družimo. Po drugi strani pa se ravno na morju ponavadi veliko družimo z otroci in tako polnimo družinske baterije. No tega letos skorajda ni bilo. To smo malce pogrešali.

Sicer so nam bile Kovačine tako ena sredna reč. Prijeten dopust ampak nič pretresljivega.

Kamp sicer čist, in precej poceni. Ljudje prijazni. Wc-ji zelo čisti. Veliko igral in zabave za otroke.
Zelo nam je bilo všeč veliko poti za tek, sploh za dolge razdalje.

Ni pa nam všeč sistem rezervacij. Verjamem, da imajo tako veliko stalnih gostov, ki si že leto poprej rezervirajo parcelo za naslednje leto. Ko pa prideš kot "letalec" je pa malce smešno, ko si na sončni parceli, zraven pa imaš parkiran avto na čudoviti senčni parceli, ki je rezervirana čez en teden. Tega nisem videla še nikjer.
Kamp je tudi zelo velik in zato so razdalje lahko kar precejšnje. Do wc-ja,.. sreča, da smo imeli sabo kahljico. Tudi do plaže smo imeli kar daleč, ampak to nas ni preveč motilo.
Kar mene, razvajeno rit, še najbolj zmoti, je pa tisti zoprni pesek na plaži. Očitno je, da so ga zmleli in nasuli in ni mi jasno, zakaj ga niso zmleli še čisto malo bolj na fino.
In to, da se na nekaterih delih obale gladina zaradi nasipanja in večanja plaže zelo hitro poglobi. To ni fajn, sploh ne za otroke.

Zanimive dogodivščine:
1. V Kovačinah imajo 2-3 na teden navado, da na plaži pečejo na žaru. Ob našem prihodu so to storili prvič v sezoni in bila je neverjetna gužva. Mislim, da sem stala v vrsti eno uro. Jemo, in podam Reneju košček ribe. Nato me samo grdo pogleda. "Mama, kost si mi dala". Nato začne jokati in kašljati in očitno je, da se mu je kost zataknila v grlu. Gremo v šotor, da ga peljemo na urgenco.
Midva z Arnejem še na wc in v šotor. Nato začnem gledati okoli sebe, moje torbice nikjer. panika.
Še na wc-ju sem jo imela.
Tečem nazaj, ni. Tečem na plažo, ni. Tečem spet na wc, ni. Grem v šotor in najdem Reneja kako ob skodeli čokolešnika mirno spi, kar za mizo. Še malo pogledam in najdem torbico v kufru.
Rene pa tudi zjutraj ni imel več težav. Očitno ga je kost samo popraskala in šla mimo.

2. Enej je že od nekdaj navdušen nad ribičijo. Ok kod mu to veselje ne vem, ker nihče od naju nima nikakršnega zanimanja, veselja.. karkoli za to. Odloči se, da si v trgovini kupi trnk. Palico, smo imeli s seboj, ampak brez trnka. Ker nismo vedeli kako bi ga prevezali, ga je nesel na plažo kar tako, na plovcu. Sredi dneva, sredi plaže vrže v vodo trnk in na njemu kruh. Po tridesetih sekundah izvleče ribo. Potem pa panika. Kdo jo bo dal iz trnka in jo ubil. Cela plaža na nogah, opazuje, junaka nobenega. Tako dolgo, da se je riba snela in pobegnila.
Takoj vrže še enkrat in po 30 sekundah spet izvleče ribo. Ista štala. Riba pobegne. Zaključimo zgodbo.

3. Z Anito se nekega jutra dogovoriva za zgodnje vstajanje. Ob 5ih. Odločiva se, da tečeva do slikovite plaže Sv. Blaž, ki naj bi bila kako uro in pol hoda oddaljena od Kovačin. Najprej še na San Salvadur, ki sva ga dan ali dva pred tem vendarle našle, ob pomoči Ultrablues ekipe. ( BTW ograje, ki me je ustavila prvi dan so namenjene OVCAM in so odklenjene. Khm..Vemo kam me to postavi. )
Tečeva. S sabo imava samo en 7 dcl bidon. Vročine še ni posebne, sopara pa grozna. Tečeva kot se je zdelo neskončno daleč. Končno, po dobri uri pritečeva do podrte cerkve Sv. Blaž in zatem še do slikovitega zaliva. Vode komaj še dober deci. Jaz pa že žejna. kar malce me je panika grabila. Skočim v vodo, da se malce ohladim in nato hitro nazaj, saj je sonce že dodobra pripekalo.
Počasi tečeva nazaj in nato kar naenkrat POLETIM. Pred sabo samo še zagledam veje, ki se jih močno zagrabim, sicer bi jih dobila v obraz. Pristanem. Na kolenu 2 cm dolga, globoka luknja, roke noge pa vse opraskane. Peče za znoreti. Grem naprej a boli. Nato improviziram in si okoli kolena dvakrat navijem torbico za telefon. To deluje ampak upočasni, me pa mine žeja. Na koncu prispeva na cilj lačne, da se je na daleč slišalo najine želodce.
Tu je bilo konec mojega plavanja, ker je peklo za znoreti. Naslednji dan je pihalo kot pri norcih, tako da smo spakirali in šli domov. En dan prej. In ob odhodu smo srečali bratranca, ki je tudi spakiral in šel domov en dan prej. V gosjem redu na trajekt. In v Meka. :)

4. Ob pakrianju za domov se Rene fino užge s kladvom po prstu. Pa smo šli spet direkt na urgenco, ko smo šli domov.

Če se vam da, so tu še fotke. Veliko njih. Pa še vržene na kup s treh različnih virov.