ponedeljek, 03. december 2012

Vrh ledene gore

Ko včasih na kaki kavici z dekleti jamramo vsaka čez svoje mulce, mi ponavadi vržejo pod nos...
 "Zakaj pa nič od tega ne napišeš na blog? Jaz pa ves čas mislim, da imam so samo naši mulci sitni!"

II, zakaj? Ja, zato! Zato, ker je moj blog kot nekakšen foto album naše družine. Z njim želim ustvarjati/ohranjati lepe spomine na otroška leta in mladost, ne pa jamrati o realnem stanju. Tudi v album ne dam fotk na kateri smo vsi skozlani, pa mulci vpijejo in je vse naokoli razmetano.

Sicer imamo pa veliko težav, tako kot vsaka "normalna" družina.

Prepričana sem, da me je kdo od vas v petek videl v Müllerju, ko sem šla mulce trenirati kako se obnašamo po trgovinah. Z Enejem sva šla gledat, kaj bo napisala Dedku Mrazu. Pa je našel eno igračo, ki jo je hotel imeti. In to takoj zadaj! " Ker si preveč želim". Pa se je potem na blagajni vrgel na tla. Ker je nisva kupila. Zihr vas je bilo vsaj pol tam, kajne? :)

In Rene, ki v vozičku ne bi bil, hodil ne bi. Nosil bi se. Pa še to me sprehaja po celem stanovanju in kaže kam. Ampak nič ni to kar hoče.  Mami, mami, mami... kar odmeva mi v ušesih. Pa roke mi hoče kar odtrgati, tako je že težek.

In itak vem, da sem vsega sama kriva. Saj ko mi naredi tilt in se malce zamislim, potem hitro najdemo tudi rešitve za določene probleme.  Ampak za to se je potrebno angažirati. Včasih je lažje samo vpiti.

Zato danes dodajam opozorilo. "Opisi na blogu ne izražajo dejanskega stanja! So samo tisti vrh ledene gore, ki si na soncu najlepše sveti."


8 komentarjev:

  1. Good one, Anita. Jaz sem tudi že večkrat dobila pod nos, da če človek moj blog bere, misli, da je pri nas vse perfect. Ja ni, ampak jaz večinoma zapišem tisto, kar je. Zato, da ko spet berem, se smejim. Zato, da se smeji še kdo, ki prebere.

    Zato tudi jaz hodim v kino in gledališče gledat samo vesele predstave. Plehko, ampak mi močno pomaga.

    Tako da, kar nadaljuj:)

    PS: Joj, škoda, nisem šla v petek nič v Müllerja.

    OdgovoriIzbriši
  2. joj a potem nisem edina, ki se včasih dere na otroke:)

    OdgovoriIzbriši
  3. Moja soseda pravi: Kako sem jaz vesela, ko grem mimo tvojega stanovanja, ker slišim, da se tudi ti dereš na otroke... Ja. Se. Kdo se pa ne? :=)

    OdgovoriIzbriši
  4. Heh, jaz sicer opišem kakšno divjo dogodivščino, ko smo na primer otroka pozabili, ali kaj podobnega...:D ampak samo zato, ker vem, da se pol ve mal boljše počutite. Ker mama dveh otrok pač NE-POZABI-OTROKA nikjer :DDD, mama 4rih, pa ja...
    Super blog imaš...

    OdgovoriIzbriši
    Odgovori
    1. Oja, saj kaj takega sem tudi jaz že opisala. Sicer pa raje v šali ali pa bolj na hitro. :)
      Jaz pozabila mojih še nisem, ampak imam še čas ane. :)

      Izbriši
  5. Super zapis. Te pa povsem razumem, da pišeš o lepih stvareh. Zaradi teh se splača živeti. Še dobro, da na slabo hitro pozabimo.

    OdgovoriIzbriši
  6. Anita super si to napisala in kako že...hvala za iskrenost pa še kdaj!!! Saj vsi vemo, da popolnosti ni, ampak šele ko nekdo to napiše se počutimo fajn (groza). Tako da namesto enotedenskega premora na blogu predlagam Vrh ledene dobe z zaporednimi številkami:)

    OdgovoriIzbriši
  7. Ne čakaj, potem ne bo naslovVrh ledene gore ampak Rock bottom?:):):)

    OdgovoriIzbriši

Dej mi kej lepega povej... :)
Žaljivi in nesramni komentarji bodo izbrisani.