sreda, 25. julij 2012

Korzika 2012 - 1. del

Letošnji dopust je bil, glede na to, da imamo, nad vožnjo ne preveč navdušenega, malčka, res dopust. Zato so tudi fotke bolj skromne. Nič kaj dosti čudovitih razglednih točk in znamenitosti in podobnega. Samo mulci in plaže. Pa se jih je vseeno nabralo okroglih 2000, skozi katere se zdaj mukoma prebijam. Zato Korzika po delih. Prvi je danes tu, samo toliko, da vidite, da sem še živa.


Ker smo se že prvič naučili, da nam nočna vožnja ne ustreza, smo se tudi tokrat odpravili na pot dva dni pred tem, ko smo imeli rezerviran trajekt.

Plan je bil, da se najprej, po navdušenju, ki sem ga razbrala na blogu Matjaža Corela, ustavili v Toskani. A ker Rene ni bil niti malo navdušen nad vožnjo in je vpil vsak trenutek ko ni spal (na srečo je precej spal) smo se namesto tega odločili, da preskočimo ovinke in šibamo direkt do obale. Cilj: kamp Torre Pendente v Pisi.

Ne vem, kako mi je uspelo, da sem moj supertruper avto atlas Italije pospravila v kovček, David pa pozabil naložiti karte na GPS. Tako smo se vozili lepo po stari maniri, po tablah ob cesti. Kar je po Italiji malce nerodno, ker ti tepci postavijo tablo za križišče. Pa do Pise smo že prišli, po avtocesti to ni neka znanost, v Pisi sem moral pa dragemu skoraj groziti (moški, pa spraševanje za pot, pa to), da je le vprašal gospoda na šalterju, ki nam je zakasiral cestnino, kje se najde kamp. Levo, sedem kilometrov naravnost in nato spet levo.

Kamp je bil čist lušten. Fajn Wc-ji, 500 metrov za peš do poševnega stolpa, bazen (kjer smo morali imeti ne moreš verjeti kapo na glavi, ja sedem evrov so nam izvlekli iz žepa za tri lepotilne kape).
Parcele so ravne, odmerjene, z vodo in elektriko in komarji gratis. Resno, toliko komarjev na kupu pa še ne, mi pa samo z naravnim, nestrupenim Zanzare sprejem. Bah, tudi opazili niso, da smo vse našpricali. Drugi dan zjutraj, ko smo odhajali smo jih našli vsaj šest v avtu. Grozljivka. In da bo grozljivka popolna, se nam je v ponedeljek (ja trajekt smo imeli v ponedeljek, zaradi ugodnejše cene) zjutraj, ko smo že tako ali tako zamujali, spraznil še akumulator. Na srečo so v kampu tega navajeni in takoj je prihitel gospod s kabli, ki jih je priključil kar na elektriko. And off we go.













petek, 20. julij 2012

Virus

Ta pravi Korziški, ta me je napadel.

Najprej me je žgečkalo v grlu. Nato v nosu. Tolikokrat kot sem kihnila v zadnjih dveh tednih, nisem prej v celem življenju skupaj. In to v najbolj zoprni obliki, ko te najprej nekaj minut žgečka v nosnici, da gledaš križem in ti solze tečejo po licih.

Potem so se mi zamašili sinusi. Izgubila sem vonj in okus. Prvič v življenju sem shujšala od bolezni, saj nisem jedla dokler me ni bolel želodec. Sploh nisem vedela, da je lakota povezana z vonjem. In ko sem jedla, sem pojedla minimalno količino, ker je bilo vse brez okusa.

Po nekaj dneh tovrstnega hranjenja sem seveda vse nadoknadila, saj sem si že tako želela pojesti nekaj okusnega, da sem zobala vse po vrsti, samo da bi našla nekaj z dovolj močnim okusom, da bi ga čutila. Pa ni šlo, vse je bilo kot da bi jedla malce bolj gosto vodo. Čutila sem samo grenko, kislo, slano in sladko, pa še to izredno okrnjeno.

Ko sem še mislila, da je vse skupaj le prehlad, sem ga poskušala uničiti z vsemi mogočimi zdravili, ki sem jih našla doma. Operil, propolis, železo, vitamine, minerale, lekadol, med, jagermeister, limona, inhalacije, pumpica za čiščenje nosa... ni, da ni.

Šla sem na nočno desetko na Bled. Sem mislila, da me bo to, ali pozdravilo, ali spravilo v posteljo. Še neurje nas je ujelo. Pa nič. Ne na bolje, ne na slabše, rahlo na slabše.

Potem so me začela boleti še ušesa in grlo. In takrat sem se končno spravila k zdravniku. Končno dobila zdravila, da se je končno začelo premikati na bolje. A še vedno izredno počasi. Končno imam okus nazaj. Vsaj to.

Že cel teden brez teka. Pa me mika. Ker telo je OK. Le glava je kot bi mi jo zavzeli marsovci.

torek, 17. julij 2012

Anita, tv star. :)

Naj alternativa ne bo alternativa ampak normalno stanje! In naj statistika ne bo glavno vodilo pri porodih. To bi si jaz želela.

Tednik. Po 27:45.

sobota, 14. julij 2012

Tekaški dnevnik

Čeprav je na blogu tekaško zatišje, to ne pomeni, da prav nič ne tečem.
Res pa je, da med dopustom nisem prav pogosto obula tekaških copat. Obula sem jih natanko dvakrat, kar je še vedno več kot kadarkoli do zdaj.

Prvič sem jih obula že v nedeljo, dan po prihodu v vmesni postanek pred vkrcanjem na trajekt za Korziko, v Pisi. Že ob sobotnem prihodu v kamp Torre Pendente, so nas namreč opozorili, da je na ta dan v Pisi praznik, Luminara, ki ga praznujejo bolj intenzivno kot novo leto in da se nam ga splača pogledati. Ko smo se prehodili do stolpa je bilo res lepo, vse osvetljeno, tudi gužva je bila precejšnja, a se nam je vseeno ni zdelo toliko kot bi pričakovali na tak praznik. Nato smo zaslišali oddaljeno bobnenje ognjemeta in videli zgrinjanje množice po ozki uličici. Potem smo ugotovili zakaj ob stolpu ne hodijo drug po drugem. Vsi so bili ob reki Arno. Do konca ulice smo se lahko prebili, do obrežja pa ne več, tolikšne množice v življenju še nisem videla. Počakali smo do konca ognjemeta, ki je bil res lep, še za današnje čase, ko smo videli že vse, kar se s temi pokalicami narediti da, in potem še pol ure, da se je množica vsaj malo razkadila, da smo se lahko prebili tistih par metrov do reke in si ogledali okrasitev pročelij in ugotovili, da se je nekaj dogajalo na sami reki.

No in zdaj sem končno pri teku. Ker sem v soboto bolj malo videla, me je zanimalo kje je vse potekalo, sem se odločila za nočni tek po mestnem jedru. Med tekom sem ugotovil, da stolp običajno ni osvetljen, na reki pa so imeli reprizo sobotnega dogodka, a je bilo prepozno, da bi si ga ogledala. Žal. Tekla sem od desetih do enajstih zvečer in je bilo še vedno vroče za znoret. Uf.

Drugič sem tekla bosa, z nogami do kolen v vodi, po plaži Roccapina, ki je med plažami, ki sem jih videla, zame še vedno najlepša plaža na Korziki. Samo toliko, sem in tja, toliko, da se lahko považim, kje sem tekla. Sicer pa čisti užitek.

Tretjič sem tekla na drugi in zadnji lokaciji kjer smo kampirali. Zaliv Pinnarello. Ob sedmih zvečer, pri približno tridesetih stopinjah. Pa me je minilo za naprej. Najprej sem si celo pot ogledovala 10mm tulce nabojev. Ti Korzičani očitno strašno radi streljajo. Potem sem ravno razmišljala, kako fino je, da kač pa na Korziki ne srečaš, ko zagledam na sredi ceste, k sreči že pošteno mrtvo, kak meter in več dolgo marogasto mrcino, kar je pripomoglo k temu, da sem se prav kmalu obrnila nazaj proti kampu. Nato sem se ustavila na luštni razgledni točki, da bi napravila še eno fotko z mobitelom, ko nekaj zašumi v grmovju tik ob meni, nekaj velikega, in izpusti glas, ki spominja na prašiča. Olala, so me nesle noge nazaj. Deset let starejša sem se počutila na cilju. Vseeno se je nabralo točno deset kilometrov.

Potem me je še ene dvakrat mikalo, da bi šla. Enkrat, ko sem šla ob petih ponoči na wc in se je tako lepo danilo, da sem prav vedela, da bi bil tek takrat čisti užitek. Pa sem šla raje spat nazaj. In nato še zadnji dan, ko je zapihala burja, malce je bilo oblačno in se je prav prijetno shladilo. Pa tudi nisem šla.

Ob prihodu domov, pa sem spet kar resno zastavila.

V soboto sem se udeležila duatlona na Kolektorjevih igrah in pazi to, prvič v življenju zmagala (sicer le v konkurenci dveh žensk, pa vseeno. :) 

Ne vem če sem to že omenila, ampak s puncama menda treniramo za 42ko.

Pred časom sem namreč sramežljivo namignila Tini in Saši, da enkrat bi lahko pa tudi to poskusile, pa sta me seznanili z dejstvom, da gremo na maraton že oktobra in da že treniramo. Vodljiva kakor sem (ane mama ;)), sem seveda pristala. In zdaj treniramo po programu iz revije Tek (Tina se je spet izkazala kot zakladnica koristnih informacij).

Tako sem v ponedeljek v najhujši vročini odtekla deset kilometrov, v sredo v podobno hudi vročini intervale, s četrtek pa sem v skoraj popolni temi testirala cooperja. 7'28'' na 1600m in 2550m v 12 minutah. Kar je glede na mojo starost vse za sedi pet. Juhej.

 Danes pa se vidimo na nočni 10ki na Bledu. Upam, da bom zmogla, saj se je moje čeztedensko intenzivno kihanje razvilo v čisto pravi prehlad. Grrr..

Pa še niz najzanimivejših linkov na Garmina. Pisa, Roccapina, duatlon, cooperjev test.

 




sreda, 11. julij 2012

Izjava tedna

Pogovor. Enej sprašuje:
"Mami, kuk boš ti stara, ka bo Rene jemu pit lit?"
"37"
"Ati, kuk boš pa ti star, ka bo Rene jemu pit lit?
"38"
"Pa, a boš še živ takrat?"
"Jah, ne vem. Upajmo, Verjetno!"
"Pa kaj boš ti takrat?"
"Kak tu misleš, kaj boš?"
"Jah, kaj boš. A boš pradedek, al kaj boš?"

torek, 10. julij 2012

Renejev rojstni dan

Naš Rene praznuje na najboljši dan v letu. Zadnji dan šole in dan pred praznikom. Kaj češ lepšega.
In tudi to, da prvi rojstni dan praznuješ na morju, ni slabo.
Malce smešno bo le to, da bomo pripravili družinsko praznovanje, že skoraj mesec dni po rojstnem dnevu. Ampak fotke s pravo torto in starimi starši, strici in tetami seveda potrebujemo.

V kampu pa smo mu pripravili kar dve tortici. Najprej eno tako morsko, iz peska, nato pa še eno tipično Korziško pogačo. Česa bolj torti podobnega v bližnji trgovini niso imeli.

Pri pihanju svečke nam je pomagala naši novi prijateljici Paulina in njena mamica Jenny.

Vse najboljše dragi naš nagajivček.

Rene je v dneh po rojstnem dnevu tudi vidno odrasel. Postal je bolj zvedav, bolj komunikativen, zabavljač. In končno se je začel tudi postavljati na noge.
Na morju mu je bilo strašno všeč, sploh dejstvo, da je bila voda izredno topla. Ampak o tem več kasneje...









Ps. Jenny, I hope Google translate will manage to translate this. If not, next time I will write in English too.




nedelja, 08. julij 2012

we're ba-ack. :)

Tri tedne (e-)odklopa je minilo kot bi mignili.
Korzika je bila spet in še vedno lepa.
Mi smo se speti imeli fino. Napolnili smo si baterije, naužili smo se vitaminov in zdaj se vračamo novim izzivom nasproti.

Kaj več o vsem pa v kratkem.