četrtek, 30. oktober 2008

Ljubljanski maraton

V nedeljo sva se z Davidom in ostalimi sodalevci iz Koncerna Kolektor (ki je častil štartnino in cel komplet tekaških dresov.. hvala hvala!) udeležila Ljubljanskega maratona.

Zrak je bil mrzel, atmosfera prijetno topla.

Ker je bilo punc bolj malo (11) smo se hitro pokupčkale in se skupaj postavile za štartno črto (seveda šele v cono C, da se nebi kak Kenijec spotaknil ob nas počasnele).
S Patricijo sva si, glede na to, da sva tokrat prvič tekli na tako dolžino (aja 21) zastavili, da štartava čisto počasi. Če bo v zadnjih treh kilometrih ostajalo kaj moči, pa bova pospešili.

Po poku pištole sva najprej rabili 2 minuti, da sva sploh prestopili startno črto, nato pa sva med prijetnim klepetom, uživanjem v vzdušju, navijanjem in opazovanjem sotekačev počasi napredovali proti Ježici. Do tu so naju le prehitevali in prehitevali in ko sva pogledali nazaj, je bila za nama še vedno nepregledna množica ljudi.

Na Ježici smo bili deležni prvega okrepčila v obliki vode, energijskih pijač, banan, mandarin in tudi sladkor in piškote so ponujali. Dogovor je bil, da se ustaviva na vsakem okrepčilu, da nama slučajno ne zmanjka moči. Na teku je namreč ko začutiš lakoto ali žejo že prepozno, ko rataš "švoh" si je pa težko opomoči.

Od Ježice smo se obrnili nazaj proti centru do Centralnega stadiona, nato po Drenikovi proti Šiški (tu sem se ravno malce ogrela, tako mrzlo je bilo) in mimo Koseške tržnice proti Dravljam. Na tem delu poti smo že postali nekoliko bolj homogeni in lahko smo si ogledovali čvrste in malo manj čvrste zadnjice enih in istih tekačev.

Nato smo vijugali po Dravljah in Podutiku kmalu pa smo se znašli na Brdu pri Darsu. Tu se je najina strategija že izkazala za pravilno, saj sva že kar lepo prehitevale vedno večje množice tekačev.

Na večni poti pri vili podrožnik sva se ustavili še na zadnjem okrepčilu. In super je bilo da sva se ker so imeli takoooo dooooobrooo čokolado! MMMM in to pravim jaz, ki me čokolada zlepa ne premami. Po dveh koščkih le-te sva kar prekipevali od energije in sva kar precej pospešili v zadnji kilometer.

Vam povem, da je občutek ko tečeš zadnje metre proti cilju še povsem pri močeh, odličen. Malce se nama je tudi mudilo, saj smo že vohali kako se nam od zadaj pribljižujejo prvi tekači na 42 km in sva planirali, da bova skupaj z njimi pritekli na cilj in si zagotovili fotko na prvi strani ;).

Cilj sva pretekli po 2 urah in 12 po urednem poku pištole in po 2 urah in 10 minutah od trenutka ko sva Startno črto prečkali midve.

Zaradi mraza smo se nato prav hitro odpravili proti avtomobilu in v restavracijo Glažuta, kjer smo dobili kosilo in pohvale. Vsa dekleta smo dobila še rožico in čokolatinčke.
Super je bilo, naslednje leto je moj cilj 2.00.

Aja, Kenijci so prišli takoj za nama. Poglej.






Foto: Gorazd Šemrov

petek, 24. oktober 2008

Škocjanske jame

Čeprav v začetku vsakega vikenda rečemo, da bomo tega pa celega preležali na najkasneje v nedeljo že postane dolgčas in razmišljamo kam bi se odpravili.
Tako smo tudi tokrat navsezgodaj zjutraj zbobnali na kup prijatelje in se dogovorili da gremo na potep. Destinacija Škocjanske jame.

Najprej smo nameravali samo na sprehod po parku, ko pa so nam zagotovili da so jame čisto primerne tudi za naše mladičke smo se odličili da vstopimo tudi v podzemni svet. Otroci nad tem seveda niso bili najbolj navdušeni, saj so pri prvi gostilni našli igralno hiško v kateri so se takoj udomačili.

Ko pa je naša četica krenila in smo se prebili čez prvi betonski hodnik (Eneju ni bil preveč všeč) se je navdušenje stopnjevalo. Ko smo prispeli do velike šumeče jame, vse osvetljene s lučkami pa smo se nad lepoto kar stopili. Občutek v jami je tak kot da bi se prežarčil v kako Tolkienovo zgodbo in se skupaj s Hobiti potepaš po Šajerski. Žal fotografiranje ni mogoče. :( Tudi če bi bilo bi morali imeti stojalo in veliko časa za eno spodobno fotko.

Ko smo se po uri in pol prebili spet na plano smo bili že dodobra utrujeni (glej Moniko na skupinski fotki. :)) in lačni zato smo bili zelo veseli ko smo ugotovili da nam zadnjih dvesto metrov višinske razlike ne bo potrebno premagovati stopnico za stopnico ampak bo to za nas storila vzpenjača. Enej spet ni bil preveč navdušen (očitno je malo klavstrofobičen po mamici. :)).

Sprehodili smo se še do razgledne točke nato pa hitro v avto in do Postojnskega Epic centra na večerjo.

Takoj ko smo z avtom zavili od parka proti glavni cesti smo na travniku zagledali še ogromnega srnjaka, ki se je prav nastavljal za fotografiranje. Žal je, ko je nam "potegnilo" da imamo fotoaparat čisto blizu, že pobegnil.

Marisa v hiški:



Na izhodu:











Enej se je vedno pripravljen lupčkat, sploh če so punce mlade in lepe:


Dej mi rokico. A nisi zdej moja punca?
























Od vrha:

četrtek, 23. oktober 2008

Music makes the world go round...

Kot vsi redni bralci bloga veste je Enej strašen glasbeni navdušenec.
In ne samo, da rad posluša, poje in pleše. Tudi glasbeni inštrumenti mu niso tuji.
Tako ga med vikendi ati uči igrati kitaro, Luka pa bobne. (Le kvaliteta posnetkov je (milo rečeno) slabša, saj je bilo snemano z mobijem in tudi svetlobe ni bilo na pretek.)







sobota, 18. oktober 2008

Smeh

V iskanju znanja Photoshopa sem naletela na tegale cepca (v najboljšem možnem pomenu besede), ki ne verjame, da se sploh kdo lahko nauči Photoshopa. Tako me je nasmejal da ga moram deliti z vami.



Včeraj pa sva z Davidom obiskala predstavo Duohtar pod mus z Iztokom Mlakarjem v glavni vlogi. Skoraj dve uri je dvorana v Tolminu pokala po šivih od smeha. Fantastično. Pod mus si jo morate ogledati. 21.10. gostuje v Idriji. :)

Hvala U in M za karte!

Prihaja jesen

V teh jesenskih dneh, ko se je skisalo vreme, se Enej spet zabava po svoje.
Stara mama Anica mu je namreč kupila čisto nove gmijaste škorenjčke, da bosta lahko skakala po lužah. Sicer mi ni povsem jasno kdo od njiju se bo pri tem bolj zabaval. Glede na entuziazem pri nakupu bi rekla da starejša :).




Končno pa se zaključuje tudi prenova kuhinje. Tega se najbolj veseli David, ki je bil glavni monter in midva z Enejem, ker bova dobila atija nazaj. :)
Ampak izgleda pa super! Poglejte če ne verjamete:





Vse foto: Mirko Mažgon

četrtek, 16. oktober 2008

Neznani leteči predmet

Danes mo za večerjo pekli pico.
Ker se je za dva in pol osebka res ne splača pečt smo povabili še prjatlčke.
Da ne bodo šli preveč siti spat pa jih je Enej takoj ponucal za zabavo.

Pred vzletom


Neznani leteči predmet
























Glejte me!























Gledamo!

nedelja, 12. oktober 2008

U izi

Po dolgem času smo vikend preživeli doma, v ožjem družinskem krogu, u izi.
Bilo je zelo luštno in to bi morali večkrat ponoviti.
Seveda nismo samo počivali imeli smo cel kup pomembnih nalog:

Že v petek smo šli k našemu Lukatu in mu voščili za rojstni dan.

V soboto smo malce dlje spali, nato pa smo izkoristili lep dan in šli v Črni Vrh nad Idrijo navijat za naše znance, ki so vozili rally Postojnska jama. So sovozniki, da bomo bolj natančni.

Najprej je Enej vozil rally na svojem aluminijastemu konjičku:







Nato smo srečali strica Tineta in njegove prijatelje, ki so navijali za svojega prijatelja Davčeta.
























Igor, Marisin in Tijin ati je Pelhanov sovoznik in sta na koncu tudi zmagala. Bravo!




Soblogar Davče je sovoznik Andreja Mraka in sta se tudi odlično izkazala.



Mamina sestrična Blanka pa je tokrat debitirala kot sovoznica Mladena Stepanoviča in sta bila tudi odlična. Če boste pozorni boste opazili kako zadovoljna je bila Blanka.



























Po končani hitrostni preizkušnji in prijetnem sprehodu in krepčilnem spancu na poti nazaj, smo se ustavili pri Rafkotu in še njemu voščili za okroglo obletnico. Ker smo bili utrujeni smo se kaj hitro odpravili proti domu in ob devetih že greli posteljo. Baje zmo zamudili fajn žur.

Po dolgem spancu pa smo se zbudili še bolj utrujeni in mami je morala po zajtrku hitro smukniti še na kavč malce mižat, Enej pa se je zabaval po svoje.


Meni bolj paše repek kot mamici.



Ringa, ringa, raja ...


Moj, moj ..


Uf koliko imamo za pokazati, pa smo mislili, da smo bili u izi. ;)

nedelja, 05. oktober 2008

Prva svečka

Danes je prvo svečko upihnil tudi moj (naš) blog.

V tem času smo zabeležili 145 objav in 14.380 obiskov.

Zdaj pa že veselo zremo v prihodnost in se veselimo novih smučarskih, sankaških, plavalnih, bralnih in govornih podvigov naše glavne zvezde.