Ljubljanski maraton

V nedeljo sva se z Davidom in ostalimi sodalevci iz Koncerna Kolektor (ki je častil štartnino in cel komplet tekaških dresov.. hvala hvala!) udeležila Ljubljanskega maratona.

Zrak je bil mrzel, atmosfera prijetno topla.

Ker je bilo punc bolj malo (11) smo se hitro pokupčkale in se skupaj postavile za štartno črto (seveda šele v cono C, da se nebi kak Kenijec spotaknil ob nas počasnele).
S Patricijo sva si, glede na to, da sva tokrat prvič tekli na tako dolžino (aja 21) zastavili, da štartava čisto počasi. Če bo v zadnjih treh kilometrih ostajalo kaj moči, pa bova pospešili.

Po poku pištole sva najprej rabili 2 minuti, da sva sploh prestopili startno črto, nato pa sva med prijetnim klepetom, uživanjem v vzdušju, navijanjem in opazovanjem sotekačev počasi napredovali proti Ježici. Do tu so naju le prehitevali in prehitevali in ko sva pogledali nazaj, je bila za nama še vedno nepregledna množica ljudi.

Na Ježici smo bili deležni prvega okrepčila v obliki vode, energijskih pijač, banan, mandarin in tudi sladkor in piškote so ponujali. Dogovor je bil, da se ustaviva na vsakem okrepčilu, da nama slučajno ne zmanjka moči. Na teku je namreč ko začutiš lakoto ali žejo že prepozno, ko rataš "švoh" si je pa težko opomoči.

Od Ježice smo se obrnili nazaj proti centru do Centralnega stadiona, nato po Drenikovi proti Šiški (tu sem se ravno malce ogrela, tako mrzlo je bilo) in mimo Koseške tržnice proti Dravljam. Na tem delu poti smo že postali nekoliko bolj homogeni in lahko smo si ogledovali čvrste in malo manj čvrste zadnjice enih in istih tekačev.

Nato smo vijugali po Dravljah in Podutiku kmalu pa smo se znašli na Brdu pri Darsu. Tu se je najina strategija že izkazala za pravilno, saj sva že kar lepo prehitevale vedno večje množice tekačev.

Na večni poti pri vili podrožnik sva se ustavili še na zadnjem okrepčilu. In super je bilo da sva se ker so imeli takoooo dooooobrooo čokolado! MMMM in to pravim jaz, ki me čokolada zlepa ne premami. Po dveh koščkih le-te sva kar prekipevali od energije in sva kar precej pospešili v zadnji kilometer.

Vam povem, da je občutek ko tečeš zadnje metre proti cilju še povsem pri močeh, odličen. Malce se nama je tudi mudilo, saj smo že vohali kako se nam od zadaj pribljižujejo prvi tekači na 42 km in sva planirali, da bova skupaj z njimi pritekli na cilj in si zagotovili fotko na prvi strani ;).

Cilj sva pretekli po 2 urah in 12 po urednem poku pištole in po 2 urah in 10 minutah od trenutka ko sva Startno črto prečkali midve.

Zaradi mraza smo se nato prav hitro odpravili proti avtomobilu in v restavracijo Glažuta, kjer smo dobili kosilo in pohvale. Vsa dekleta smo dobila še rožico in čokolatinčke.
Super je bilo, naslednje leto je moj cilj 2.00.

Aja, Kenijci so prišli takoj za nama. Poglej.






Foto: Gorazd Šemrov