Škocjanske jame

Čeprav v začetku vsakega vikenda rečemo, da bomo tega pa celega preležali na najkasneje v nedeljo že postane dolgčas in razmišljamo kam bi se odpravili.
Tako smo tudi tokrat navsezgodaj zjutraj zbobnali na kup prijatelje in se dogovorili da gremo na potep. Destinacija Škocjanske jame.

Najprej smo nameravali samo na sprehod po parku, ko pa so nam zagotovili da so jame čisto primerne tudi za naše mladičke smo se odličili da vstopimo tudi v podzemni svet. Otroci nad tem seveda niso bili najbolj navdušeni, saj so pri prvi gostilni našli igralno hiško v kateri so se takoj udomačili.

Ko pa je naša četica krenila in smo se prebili čez prvi betonski hodnik (Eneju ni bil preveč všeč) se je navdušenje stopnjevalo. Ko smo prispeli do velike šumeče jame, vse osvetljene s lučkami pa smo se nad lepoto kar stopili. Občutek v jami je tak kot da bi se prežarčil v kako Tolkienovo zgodbo in se skupaj s Hobiti potepaš po Šajerski. Žal fotografiranje ni mogoče. :( Tudi če bi bilo bi morali imeti stojalo in veliko časa za eno spodobno fotko.

Ko smo se po uri in pol prebili spet na plano smo bili že dodobra utrujeni (glej Moniko na skupinski fotki. :)) in lačni zato smo bili zelo veseli ko smo ugotovili da nam zadnjih dvesto metrov višinske razlike ne bo potrebno premagovati stopnico za stopnico ampak bo to za nas storila vzpenjača. Enej spet ni bil preveč navdušen (očitno je malo klavstrofobičen po mamici. :)).

Sprehodili smo se še do razgledne točke nato pa hitro v avto in do Postojnskega Epic centra na večerjo.

Takoj ko smo z avtom zavili od parka proti glavni cesti smo na travniku zagledali še ogromnega srnjaka, ki se je prav nastavljal za fotografiranje. Žal je, ko je nam "potegnilo" da imamo fotoaparat čisto blizu, že pobegnil.

Marisa v hiški:



Na izhodu:











Enej se je vedno pripravljen lupčkat, sploh če so punce mlade in lepe:


Dej mi rokico. A nisi zdej moja punca?
























Od vrha: