Javornik

Tri družine. Šest odraslih, deset otrok. Ajajaja...

Mi smo bili najmlajši in smo se bolj kot ne prešvercali do vrha. Ostali so bili pridni in so opravili čisto pravi pohod.
Ampak žlikrofi so pa na Javroniku najboljši. Zasluženi ali ne.

Tekaški dnevnik, teden 5

No, za nekatere bo to teden 5, mene čaka še zadnja naloga iz tedna 4.

Zadnja dva tedna sta naporna. Nekaj malega bolezni, utrujenosti in en hudo močan mlaj.
Nedeljski pohod(ek) mi ni zadostoval, da bi ga štela kot trening in sem hotela opraviti tudi z zamujenim tekom in se je teden že tako raztegnil, potem je bil pa še začetek tedna prav grozen. Zaradi mlaja nihče pri nas ni spal, vključno z mano (očitno sem res že stara, včasih name to ni imelo vpliva). Čez dan sem še zbrala nekaj energije, le ko sem šla na zrak, so mi že ob najmanjšem pišu kar solze tekle. Zvečer za tek niti v sanjah nisem zbrala energije. Potem pa še gora perila in posode.

Se mi zdi, da me najbolj uniči dualnost dneva. Zjutraj je norišnica, potem Reneja oddam in greva z Arnejem na sprehod ali po opravkih. Takrat se mi zdi, da imam ves čas na svetu. Kavica, klepetek. Potem pa pridemo vsi domov, takrat pa vsi nekaj hočejo od mene. In potem je do večera norišnica. In to me sesuje in zvečer ko je spet mir, kar ne bi šla spat in po sprehodu ali dveh sredi noči, se seveda že zjutraj zbudim utrujena.

No, do konca tedna so se stvari končno normalizirale. Slaba vest pa je ravno prav pritisnila, da sem že komaj čakala, da se spet odpravim na progo.

Tudi naša skupinica se je kar malce razkropila. Nekaj bolezni, nekaj bolečin, pomanjkanja časa in skupni teki so postali prava redkost. Ampak ni za obupati, se bomo že dobile na kup.

Za lažjo koordinacijo teka, pa smo na posojo in testiranje dobile tekaški voziček Benecykl. Jaz sicer še nisem dobila lupinice, ki bi sedla vanj, saj je naša preširoka, Arneja pa brez lupinice v njem še ne morem voziti. Ga je pa testirala Tita in je nad njegovo uporabnostjo navdušena. Mi pa smo ga za prvi test uporabili kar s ta velikima dvema. Prav nič se nista pritoževala ko sta se lahko vozila. Voziček je res super lahek, vodljiv in komaj čakam, da ga bom lahko preizkusila tako kot je treba.

Teden 4 je bil za počitek, naslednji teden pa bomo spet začeli z nadgradnjo. Tokrat ne bomo daljšali časa teka, ampak skrajšale čas počitka iz dveh minut na minutko.

Vadbe v 5 tednu:
1. trening: 3 minute teka, 1 minuta hoje, 10 ponovitev
2. trening: 2 minuti teka, 1 minuta hoje, 10 ponovitev
3. trening: 3 minute teka, 1 minuta hoje, 9 ponovitev

Za tiste, ki ste pred nami še 6 teden:
1. trening: 5 minut teka, 1 minuta hoje, 8 ponovitev
2. trening: 2 minuti teka, 1 minuta hoje, 12 ponovitev
3. trening: 3 minute teka, 1 minuta hoje, 10 ponovitev

Šola

Lani tak čas sem se strašno bala, kako bo, ko bo šel Enej v šolo. Sama šole nisem preveč resno jemala in se mi je zdelo, da šola sama sebe preresno jemlje. S šestimi leti v šolo, ko smo se mi še igrali. 5 dni dopusta, ko ga imajo starši 20+ (ok. poleti so frej), krožki, tekmovanja. Vse to mi ni bilo čisto nič všeč.

Letos imam že prve izkušnje in svoje mnenje.

Enej se v šoli prav dobro počuti. Jaz z njim ne delim svojih razmišljanj o šoli ampak mu dajem vtis, da je vse velepomembno. 

Najprej je sicer večkrat pojamral, da imajo samo 5 minut za igranje, drugače morajo pa samo sedeti.

Dečko je brihta po naravi in ne potrebuje prav dosti za uspešno delo. Brati se je naučil sam, zdaj bere že male tiskane. Malce je sicer šlampast in nepotrpežljiv po mamici, tako da z natančnim barvanjem in pisanjem nima ravno potrpljenja, ampak če ne bo hujšega bo kar v redu.

Z učiteljicami sem zelo zadovoljna. Razred je super, samo 20 jih je v razredu in imajo odlične pogoje za delo tako da kar se tega tiče je tudi super. Ker hodi v podaljšano bivanje tudi domačo nalogo ponavadi naredi že v šoli. 

Me je pa zmotilo nekaj stvari.

Prva:

Ti naši (še vedno) šest letniki znajo že pisati številke in večino črk, računati (seštevanje in odštevanje do deset) pa še cel kup drugih stvari, ki jih mi niti v sanjah takrat še nismo počeli. Mi smo v mali šoli vlekli šele svoje prve črte po papirju. Potem pa pride žled in nekaj izostanka od pouka in otroci morajo to nadomeščati ob sobotah!!!!????

Kar se mene tiče, bi morali delati ob sobotah samo tisti, ki jih ob sobotah (in nedeljah) nujno rabimo. Gasilci, dežurni zdravniki in policaji. Ne pa otroci. Pa še to nekako razumem, da morajo izgubljene dneve nadomestiti učitelji, ne pa otroci. Sploh če pomislim, koliko časa bodo potem na gimnaziji izgubili v prazno ko se bodo učili odvode in integrale in kemijske formule na pamet in ko bodo pri biologiji petkrat gledali en in isti film o čopastem ponirku.

Druga: 

Gre Enej na tekmovanje iz matematike. Vse naloge so z obkrožanjem pravilnega odgovora. In ko gledamo rezultate izvemo, da ima vsaka naloga po 4 točke, za narobe rešeno nalogo se jim odbije 1/4 točke, torej -1 točka, na koncu pa se jim prišteje 7 točk, za vsako nalogo ena točka, da se izognemo negativnemu končnemu rezultatu. 

Torej učimo otroke, da če niso 100% da zanjo pravilno rešiti nalogo, lahko reskirajo in dobijo -1 točko če zgrešijo ali pa mogoče vse točke, če jim rata, da uganejo pravo. In da če niso prepričani v svoj prav, je bolje sploh ne poskusiti? 

Torej, če prevedem, ... če niste prepričani, da lahko prehodite celo pot, je bolje, da ostanete kar doma na kavču???

Tretja:

Tekmovanja.

Otroka ne moreš vpisati k športu, tako za veselje. Avtomatsko se gremo treninge trikrat na teden, tekme ob sobotah in potem po možnosti profesionalni šport. Ja, ja.. učenje spopadanja s stresom, disciplina... vse prav. Če je strašen talent tudi ok. Čeprav sem proti profesionalnemu športu nasploh. 

Ostali naj pa vse (ali mnoge) sobote preživljamo sami brez njega ali pa lazimo za njim po tekmovanjih? Kaj pa ostali otroci, morajo izbrati isti šport, da bodo hodili na ista tekmovanja? Ne hvala. Tudi zase nočem iti več kot na dva do tri maratone na leto. In potem so cele dneve od doma, jaz naj jih v tistih parih minutah ko smo skupaj pa še vzgajam, prepričam, da še kaj doma postori in mu dovolim, da je še otrok in se še malce poigra?

Enej hodi k zborčku. Pa so imeli ta teden nastop. Smo morali manjše otroke pustiti doma ali jih naučiti naj bodo tiho. Ker mora biti mir. Ker tekmujejo.

Pa še uniforme? Ne hvala!

Otrok, ki je lačen se po moje ne bo počutil nič bolj enakega s tistimi, ki niso lačni, če bo enako oblečen kot oni. Bo imel pa slabše čevlje, gnile zobe, strgano torbo, peresnico od sestre ali pa bo smrdel, ker se ne more vsak dan umiti. Nič bolj enaki ne bodo.

Tako si jaz mislim. Kaj pa vi, ste za uniforme?

Ku kuc

Romantičen dan

V soboto sem si prav zaželela en tak "na izi" dan.
Malce crkljanja, kavica v miru, palačinke, sprehod, družinska romantika. Še jutranji tek sem izpustila za to.

Yea right! Seveda se je začelo povsem drugače.
Budnica že navsezgodaj (ne, ni bil Arne) pa cel kup enega prepričevanja, kreganja, eh...

Ko smo se končno spravili iz stanovanja na sonček je bilo že skoraj poldne in že skoraj čas za kosilo.
Najprej smo nameravali iti na pico, potem pa smo se odločili, da bomo ostali kar zunaj in si raje privoščili instant piknik.

Na koncu smo cel dan preživeli na soncu. Igrali smo se, vozili s skiroji, metali kamenje v vodo in na koncu je bilo prav... ja romantično. :)