Rateče #3

Ja, potem nam je pa uspelo ujeti edino slabo vreme v septembru. In v nasprotju z vso Slovenijo, kjer je deževalo le en dan je tu deževalo dva dni skupaj. Zato smo si privoščili dan v bazenu, kjer smo seveda nadvse uživali. Drugi dan pa smo si privoščili čisto pravi leni dan. Poležavali smo, risali, kuhali, igrali igrice, se afnali pred fotoaparatom in gledali skozi okno, kdaj se bo končno zjasnilo. Tik pred nočjo se je nebo obarvalo oranžno in vedeli smo, da bo naslednji dan spet sončen.

Kaj pa zdaj?

Perje bo frčalo..

Jasni se!

Tekaški dnevnik, teden 10 - 1, 2

Te dni mi primanjkuje časa in motivacije za trening, zato so bolj na redko posejani.
Na počasen tek sem šla v soboto delno v  Enejevi in Erikovi družbi.



V ponedeljek pa so za tekače, ki smo se (na Davidovi firmi) prijavili na maraton, pripravili predavanje o tehniki teka. Pripravili so  nam tri zanimive predavatelje. Najprej nam je Marko Mrak povedal nekaj več o tem, kaj je trening, kako naše telo deluje, kako reagira na trening in podobno. Super je, ko zna nekdo tako dobro in logično predstaviti delovanje sistema. Nato nam je Roman Kejžar povedal nekaj svojih izkušenj in nasvetov. Na koncu pa nam je še Klemen Dolenc svetoval glede izbire tekaških copat.

Med predavanjem sem ugotovila, da moj izračun obremenitve ni pravilen in da moram najprej ugotoviti svoj minimalen in maksimalen utrip.

MInimalnega sem testriala kar med spanjem. Večino časa sem imela pulz 47, spustil pa se mi je tudi do 45 utripov na minuto. Maksimalnega pa sem testirala v torek na rakah. Test poteka tako, da tečeš 10-20 minut. Začneš s počasnim tempom in ga vsakih 400 metrov povišaš in ga povišuješ dokler ne moreš hitreje. Tako sem namerila maskimalni srčni utrip 185 utripov na minuto. Potem pa sem lahko računala tudi utrip pri določenih obremnenitvah, ki se ga ne računa samo iz odstotkov maksimalnega utripa, kot sem to počela prej ampak po formuli: (max-min utrip)x odstotek obremenitve + minimalni utrip. Kar mi seveda da precej višje in bolj dosegljive vrednosti.

Ker nam je Marko poudaril pomembnost občasnih šprintov za oživčenje mišic, sem na koncu napravila še dva šprinta (in ugotovila, da sem res že pozabila kako se to dela. Telo sploh ni več znalo šibat). In kot zanimivost ugotovila, da sem razvila največjo hitrost 3,01 minut na kilometer. Mimogrede Roman Kejžar je imel povprečno hitrost na maratonu (42 km) ko je postavil državni rekord 3,05. hmmm... mislim...hude. :)




Danes pa so za nas pripravili še analizo naše tekaške tehnike. Marko nas je posnel z slo-mo kamero in nas analiziral. Baje je moj tek kar dober. Dobra drža rok, telo nagnjeno naprej za 10-12°, brez odvečnega poskakovanja, stopalo dokaj pravilno, le rahlo preveč na peti pristanem in koleno gre rahlo preveč nazaj.

Zdaj so nam svetovali pa le še povsem umirjen tek na razdaljo vse do maratona. Delamo naj vaje atletske abecede in tečemo le še kak interval. Brez pretiravanja. Poskusni tek na celo dolžino ni potreben in je neželen pred "tekmo".

Rateče #2

Drugo jutro smo se zbudili v čudovit sončen dan in odločili smo se, da odpešačimo do koče na Tromeji. Ta je bila tista, ki je tako izmučila Eneja. Ko smo bili na vrhu, nam je bilo žal, da se nismo z avtom zapeljali nekoliko više in se potem povzpeli prav do vrha. No, pa naslednjič. Pot je bila luštna, Enej je šel ko srnica, le komarji so bili v nižjih delih prav nesramni. Še srajco si je izbral prav primerno za pohod. Podobno tako je imela moja mama ko je šla na Mount Blanc še pred mojimi časi. Ane, mama?

Po popoldanskem spancu pa smo se zapeljali še do Kranjske gore in si privoščili vožnjo na letnih sankah. Škoda da nas je že preganjalo grmenje izza hribov, ker po eni vožnji ravno ugotoviš kako in kaj. Smo hoteli ponoviti še enkrat pred odhodom pa proga ni obratovala. Očitno je akcija samo med vikendom.

Jutranji pogled z balkona

S strumnim korakom naprej

"Kataluckanje" po mehi, z mahom pomešani travi.

Dokaz

Lepotca moja

Standardni počitniški problem, kako naprava deluje?

Izjava tedna

Enej že dva dni kašlja pa sem ga danes obdržala kar doma, bolj za izgovor, da smo se malce pocrkljali. Ko je bil čas za počitek je sicer šel v posteljo, zaspati pa ni in ni mogel (hotel).
Eno uro je cvilil in piskal in jokcal, da ne bi spal, da ne more spat, da bi vstal,..
Po eni uri sem obupala in mu dovolila naj vstane.

Je pa zaspal. Itak.

Rateče

Začelo se je dokaj neobetavno.

Dan pred sem jaz namesto pakiranja kuhala marmelado. Zjutraj smo počasi pakirali in se šele po kosilu odpeljali na pot. Prvi postanek je bil že v Žireh, v industijski prodajalni Alpine smo po zimske čevlje za Eneja. Na koncu smo dobili vsak svoje, razen Reneja, ki ima itak svoje superfensi filcaste (ja. ta rjave. :)). Fanta sta dobila zimske, jaz pa usnjene peep-toe salonarje v srebrni barvi, ki jih ne potrebujem a ... a sedite?... za 3,75€. Ne moreš da ne bi. Nato smo jih še nesli Špeli, ker va avtu ni bilo prostora zanje. (Špela baje bo slabo vreme konec tedna in jih zdaj pa res moram priti iskat.)

Nato smo se ustavili še v Mülerju v Kranju in v Bufu, je bil že čas za večerjo.

Ko smo končno prispeli do Rateč se je že temnilo. In brihtni kot smo, med tistimi tremi hišami tam gor, smo rabili eno uro, da smo našli naš apartma. Za znoret.

Ob 20.30 smo že vsi spali. In zato nimam podočnjakov na fotki. :)

Za prvi izlet smo si izbrali Belopeška jezera. Spodnjega smo obhodili, ob gornjem smo počivali in si podajali žogo.

Popoldne smo šli še v Kranjsko goro v trgovino. Enej in David še opazovat sankaško progo in ovce ob njej, midva z Renejem pa peš do Rateč. Tudi tokrat nismo pončevali.

Trening za v hribe

Spodnje jezero

Lej pol griš pa tak, pa tak pa pol sm, pa pol sm, ti bom jez pakazau kak je triba.

Raca

Zgornje jezero

Počitek pod drevesom

Pogled s prostora za počitek

Ovcaaaa!

Parcela

V naših krajih je zelo težko dobiti parcelo.
Jaz pa sem v tem tednu videla dve čudoviti. Kako zdaj izbrati?

Mogoče bo lažje ko izvemo ceno. :/

Moj novi prijateljček

Saj se spomnite kaj vse sem si želela za rojstni dan. Sušilec je bil nujno potreben, ugotovili smo tudi, da laptop diha le še na škrge, David je za učinkovitejše popoldansko delo potreboval večji monitor a najbolj sem si želela IRobota, ki se je fantom zdel popolnoma brezvezna igračka.

Poln kufr sem imela starega sesalca, ki mi je obutal vse robove po hiši pa že slabo je sesal, tako da sem večinoma le pometala. Tisto pa veste kakšne rezultate da.

Ko sva potem videla, da v Harvey Normanu dajo brezobrestni kredit, pa še sušilec je bil 100€ cenejši kot v Big Bangu, sva se odločila da "ubodeva" kar vse naenkrat. Za kredit dobiti je sicer trajalo kar 14 dni, ker je tako zakomplicirano in toliko zahtevajo enih papirjev, da verjetno vsi že na pol poti obupajo in zato še sami ne vedo kako stvari tečejo. Ampak nekako je uspelo.

In ja, sušilec je super. Ampak naš Robi je pa najboljši. Vsi ga obožujemo, vključno z možekom.  Dečkotu moramo samo odstraniti ovire, potem pa on lepo posesa medtem ko nas ni. Ko se vrnemo lahko, če smo seveda na volji, še pomijemo saj je že vse odmaknjeno. Vam povem da še nikoli nismo imeli tako čistih tal kot jih imamo zdaj.


Lejte ga kako je srčkan: