Lignano

V torek sem imela v Gorici zdravniški pregled in ker sem sicer na dopustu a ne na morju in ga grozno pogrešam, sem prišla na idejo, da vzamem sabo mulce in mamo in se gremo kopat na Italijansko obalo.
Najbolj od vsega sem pogrešala nekaj dni kampa. Ko si cel dan zunaj, v senci, brezdelno, brezskrbno, spočito.

Ampak če smo že doli, bi lahko enkrat prespali.
Ampak še bolje bi bilo, če bi dvakrat, tako se nam en dan ne bi bilo potrebno nikamor premakniti.
Ko pa smo prišli v kamp, so nas seznanili z dejstvom, da imajo minimalno sedem dnevno bivanje, ampak da imajo na razpolago dve parceli, kjer bi lahko bili "samo" tri dni. Prodano.

Prejšnji večer sem malce pobrskala po internetu in naključno izbrala prvi kamp, ki sem ga našla. Pino Mare v Lignanu. Sistiano je še bližje ampak Lignano je malce bolj oddaljen od Trsta, pa se mi je zdelo, da bo manj gužve.

Kamp je nadvse prijeten. Imenu ustrezno je borovcev na pretek in parcela je bila cel dan v prijetni senci. Pravzaprav smo imeli kar srečo pri prosti parceli, saj je bila čisto blizu plaže, wc-ja, restavracije in supermarketa. Avtov v kampu praktično ne uporabljajo in lahko mulci mirno tekajo sem in tja, plaža mivkasta, vsak dan počesana, (kukrkoli že, mivka v vseh luknjah pa to... but I'm a succer for it), voda je dolgo nizka, da se lahko otroci po mili volji načofotajo, čista, topla. Pa borih 140 km, od tega večino avtoceste. Pa nobenega Slovenca. Všečno.

Tako smo končno preživeli tri dni za dušo. Ob junk foodu. Z čokoladnimi kroglicami za zajtrk, kosilo in večerjo. Sendviči in hladna lubenica iz hladilnika ter picah. Juha iz vrečke je bila poleg jutranje kave vrhunec kuharije. Za makarone nismo zbrali energije.

Super je bilo, le atija smo pogrešali.

Nadzorni

Rakovica

Rene je končno ugotovil kakšen radosti so povezane s tobogani.

Coco fresco, coco beno, coco di mamma coco..

Krnice

Sobotno hlajenje v Krnicah in seveda malo poziranja za fotografa.

Kofetar

Fotograf Enej:

Pa še izjava tedna mladega fotografa, ko smo pohvalili njegove fotke:

"Jest hočem biti fotograf ko bom velk!"
"A ne boš gasilc?"
"Tu se murm pa še s Taro zmint, če bi bla tud ona fotograf!"

Nič ribeza ni ostalo za ptiče

Enej poskrbi tudi za romantiko.

 

Poletni frizuri

Za v ponedeljek smo imeli že uro pri frizerju.
Ampak so mene preveč srbeli prsti, ko sem gledali moji dve prešvicani glavi.
Tako je v soboto zapela mašinca  in nastali sta dve zabavni poletni frizurci.
Še malo gela in Rene se sploh ni mogel nehati občudovati v ogledalu. :)

Izziv

Danes proti večeru sva šla z Enejem na Rake.
Jaz sem se obula v superge, Enej pa se je pozabil preobuti in je šel kar v japonkah.
Kar naprej so se mu sezuvale in tako sva na neki točki prišla do ideje, da bi šla naprej kar bosa. Oba.
Sezula sva se in nesla vsak svoje copate 1,2 km. Zadnjih 200 m sva celo pretekla.
Zdaj imam pa prav prijetno zmasirane podplatke.

Kar ponosna sem na naju, da nama je uspelo. Kajti jaz sem sicer ena velika občutljivka. Na morje sploh ne maram hoditi tja, kjer so kamenčki, ker potrebujem vedno, ko se spravim v vodo ene pol ure, da se prebijem od obale do vode.

Naslednjič greva menda celo pot.
Je to začetek bosega teka?

Daj - zmaj

Daj - zmaj,
dvigni se visoko
nad polje, nad Loko,
čez goro poglej,
kaj je tam, povej!

Štajerska je vsa zelena,
a Koroška zamračena,
Kraševec pečine orje,
v soncu sveti se Primorje;
da spustiš me malo više,
videl bi tržaške hiše. 

(Oton Župančič)

 

Afna

ki nujno potrebuje frizerja.

Likof #1

Dva dni zahtevnega dela in hudih možganskih operacij je bilo potrebno, da smo postavili tole hišico. Na koncu je, "with a little help from our friends", vendarle uspelo.

Zdaj je za otroke poskrbljeno, hvala vsem, ki ste pripevali za tole peskovnik/hišico, ki je bila Renejevo rojstnodnevno darilo.
Za naslednje rojstnodnevno darilo, si želimo mize in stole, da bomo lahko kam odložili kaj za pojest. :)

Vem da se ponavljam, ampak na parceli je res božansko. V nedeljo, drugi dan dela, sva bila z Davidom povsem sesuta. Celo dopoldne sva se izmenično prekladla po kavču in zgolj vegetirala. Proti popoldnevu sva le zbrala toliko energije, da smo se odpravili dokončati zadevo. In potem nama je bilo tako žal. Zakaj nisva poležavala raje tam gori. Na hribčku, pod orehom, na svežem, hladnejšem zraku. Le zakaj?