Lignano

V torek sem imela v Gorici zdravniški pregled in ker sem sicer na dopustu a ne na morju in ga grozno pogrešam, sem prišla na idejo, da vzamem sabo mulce in mamo in se gremo kopat na Italijansko obalo.
Najbolj od vsega sem pogrešala nekaj dni kampa. Ko si cel dan zunaj, v senci, brezdelno, brezskrbno, spočito.

Ampak če smo že doli, bi lahko enkrat prespali.
Ampak še bolje bi bilo, če bi dvakrat, tako se nam en dan ne bi bilo potrebno nikamor premakniti.
Ko pa smo prišli v kamp, so nas seznanili z dejstvom, da imajo minimalno sedem dnevno bivanje, ampak da imajo na razpolago dve parceli, kjer bi lahko bili "samo" tri dni. Prodano.

Prejšnji večer sem malce pobrskala po internetu in naključno izbrala prvi kamp, ki sem ga našla. Pino Mare v Lignanu. Sistiano je še bližje ampak Lignano je malce bolj oddaljen od Trsta, pa se mi je zdelo, da bo manj gužve.

Kamp je nadvse prijeten. Imenu ustrezno je borovcev na pretek in parcela je bila cel dan v prijetni senci. Pravzaprav smo imeli kar srečo pri prosti parceli, saj je bila čisto blizu plaže, wc-ja, restavracije in supermarketa. Avtov v kampu praktično ne uporabljajo in lahko mulci mirno tekajo sem in tja, plaža mivkasta, vsak dan počesana, (kukrkoli že, mivka v vseh luknjah pa to... but I'm a succer for it), voda je dolgo nizka, da se lahko otroci po mili volji načofotajo, čista, topla. Pa borih 140 km, od tega večino avtoceste. Pa nobenega Slovenca. Všečno.

Tako smo končno preživeli tri dni za dušo. Ob junk foodu. Z čokoladnimi kroglicami za zajtrk, kosilo in večerjo. Sendviči in hladna lubenica iz hladilnika ter picah. Juha iz vrečke je bila poleg jutranje kave vrhunec kuharije. Za makarone nismo zbrali energije.

Super je bilo, le atija smo pogrešali.

Nadzorni

Rakovica

Rene je končno ugotovil kakšen radosti so povezane s tobogani.

Coco fresco, coco beno, coco di mamma coco..