Veliko sadijk je nastalo iz njega. Mnoge sem oddala, tri pa sem ohranila zase.
Tudi v loncu na balkonu, za rešetkami, se očitno prav dobro počutijo. Komaj čakam, da se še malce zadebelijo in pordečijo.
ponedeljek, 15. julij 2013
Paradajzi izza rešetk
Vzgojeni iz Hoferjevega paradajzka, ki je bil prezrel.
Veliko sadijk je nastalo iz njega. Mnoge sem oddala, tri pa sem ohranila zase.
Tudi v loncu na balkonu, za rešetkami, se očitno prav dobro počutijo. Komaj čakam, da se še malce zadebelijo in pordečijo.
Veliko sadijk je nastalo iz njega. Mnoge sem oddala, tri pa sem ohranila zase.
Tudi v loncu na balkonu, za rešetkami, se očitno prav dobro počutijo. Komaj čakam, da se še malce zadebelijo in pordečijo.
nedelja, 14. julij 2013
Tekaški dnevnik: Nočna 10ka
Ko sem se prijavila na nočno 10ko še nisem bila noseča. Ampak ko sem že bila prijavljena, pa sem se odločila, da poskušam vzdrževati kondicijo vsaj tako dolgo, da bom lahko pretekla še to. Trenirala sicer nisem prav veliko ampak sem ugotovila, da to bom še lahko počasi pretekla. Počasi seveda, da ga ne bo preveč premetavalo, slepega potnika. :) Tako sva se dogovorili z Darijo, da ji delam družba, ko bo prvič premagovala progo kakega maratona.
Ko sem opazila, da imajo organiziran tudi tek za male viteze, sem se odločila prepričati Enejčka da gre zraven.
Pri odziv je bil:
"A tu je za piš al s kalisam?"
"Peš."
"A, ne... pol pa ne!"
In je bilo konec debate.
Potem sem ga še malce prepičevala. S tem, da je tek čist kratek, da bo dobil na koncu kremšnito, da bo lahko zelo dolgo pokonci... in na koncu je popustil. Celo veseliti se je začel.
Potem smo dobili za družbo še Jako in Andreja, ki se je "javil" za šoferja in večerno varstvo.
Prvi je tekel Enej.
"Dva kruga sm tiku, pa še nism biu tazadn!" je bil navdušen na cilju 800m teka.
Potem se je izkazal Jaka, ki je med prvimi pritekel na cilj rekreativnega 1200m teka.
Potem pa smo morale na štart že punce.
Anita je takoj na štartu odbrzela naprej, z Darijo pa sva počasi in z užitkom, lepo enakomerno sva premagovali progo. Da sva na dobri poziciji in imava tempo nekje okrog 6min/km sva izvedeli šele ko naju je (vsa bleščeča. ;) prehitela Akvarijska Mojca in naju je seznanila s tem. In potem sva lepo nadaljevali naprej. Na koncu sva imeli res okrogel rezultat. 1.00.08.8. Kar je točno 6min/km. Ni slabo za začetnico in za nosečnico. :)
Super je bilo. Upam, da se uspem tudi drugo leto do julija že spraviti toliko v kondicijo, da se uspem udeležiti tega res fantastičnega teka.
Vitezi dobrega teka, vse pohvale za organizacijo! Super je bilo!
Ko sem opazila, da imajo organiziran tudi tek za male viteze, sem se odločila prepričati Enejčka da gre zraven.
Pri odziv je bil:
"A tu je za piš al s kalisam?"
"Peš."
"A, ne... pol pa ne!"
In je bilo konec debate.
Potem sem ga še malce prepičevala. S tem, da je tek čist kratek, da bo dobil na koncu kremšnito, da bo lahko zelo dolgo pokonci... in na koncu je popustil. Celo veseliti se je začel.
Potem smo dobili za družbo še Jako in Andreja, ki se je "javil" za šoferja in večerno varstvo.
Prvi je tekel Enej.
"Dva kruga sm tiku, pa še nism biu tazadn!" je bil navdušen na cilju 800m teka.
Potem se je izkazal Jaka, ki je med prvimi pritekel na cilj rekreativnega 1200m teka.
Potem pa smo morale na štart že punce.
Anita je takoj na štartu odbrzela naprej, z Darijo pa sva počasi in z užitkom, lepo enakomerno sva premagovali progo. Da sva na dobri poziciji in imava tempo nekje okrog 6min/km sva izvedeli šele ko naju je (vsa bleščeča. ;) prehitela Akvarijska Mojca in naju je seznanila s tem. In potem sva lepo nadaljevali naprej. Na koncu sva imeli res okrogel rezultat. 1.00.08.8. Kar je točno 6min/km. Ni slabo za začetnico in za nosečnico. :)
Super je bilo. Upam, da se uspem tudi drugo leto do julija že spraviti toliko v kondicijo, da se uspem udeležiti tega res fantastičnega teka.
Vitezi dobrega teka, vse pohvale za organizacijo! Super je bilo!
četrtek, 11. julij 2013
Načrtno nenačrtovano, nepričakovano pričakovano.
Sem čakala še zadnjo potrditev, da je vse v redu, pa se je komaj izšlo, saj se na spletu očitno že na veliko ugiba: "a bo, al ne bo". :)
Kaj je sprožilo ugibanja? Pomanjkanje tekaškega dnevnika?
Pri tistih, ki me večkrat vidite(jo) v živo, je za ugibanja že malce prepozno, saj je že kar na daleč očitno. Moj trebuh, ki je že v ne-nosečem stanju za 4 mesece velik, je v trenutnem 13 tednu že za kakih 6 mesecev izbočen. Sploh po kosilu.
Torej: bo, bo. :) Enkrat sredi januarja.
Kot napisano v naslovu, je bilo načrtno nenačrtovano, saj se po vseh mukah, ko smo načrtovali Reneja, tega nisva več pripravljena iti. Če bo - bo, če ne bo - ne bo. Itak ne bo. Tako sva si predstavljala. But guess what.
In moram povedati, da je občutek kar malce nenavaden. Kar nekaj časa sem rabila, da sem se navadila na idejo, da spet raste nekaj malega v meni, kar bo že čez nekaj mesecev vpilo in zahtevalo vso pozornost zase. Kdo se je zdaj tega spomnil? Pri tretjemu te še malce bolj zaskrbi, kako bomo vse to nafutrali in došolali. In ko se z mulcema sprehajam in imam že zdaj polne roke dela, mi ni jasno kako bomo to izpeljali. No, ampak nekako bomo že.
Če povem po pravici, sem se prav zares začela veseliti dojenčka šele pretekli teden, ko sem na UZ videla že čisto pravo malo bitjece. Srček, želodček, utripajoča popkovnica in tiste simpatične male, suhcene nogice z nesorazmerno velikimi podplatki. Neverjetno že tretjič grem skozi to in sem še vedno presenečena kako hitro se mala brezoblična packa na ekranu spreminja v čisto pravega dojenčka. Neverjetno.
Neverjetno je tudi, kako se vlečejo ti prvi trije meseci, z "jutranjo" slabostjo. Jutranja my ass. Slabo mi je po vsem kar pojem. Srečna sem edino takrat ko jem. Po nekaj minutah pa udari slabost. Pa ne za bruhat slabo. Samo slabo. In neke vrste zgaga, ki jo čutim prav v čelu. Najbolj bizarno pa je to, da mi je slabo po vodi. Ko si umijem zobe in spijem še kozarček vode zraven, mi začne kar obračati. Obup. V prvem mesecu sem se zredila že 3 kg, samo zato, ker mi je bilo najmanj slabo po kruhu. In potem sem jedla kruh petkrat na dan in bila ves čas lačna. HB sem kmalu ugotovila, da mi je še najmanj slabo po solatah in zdaj jem solate za večerjo in zadržujem težo na prvih treh kilah. Tokrat si ne bom dovolila, da se zredim za več kot 10 kg. That' the plan.
In utrujenost. Vsak večer sem tako utrujena, da postanem kar živčna v svojem telesu. Če bi se lahko, bi se najraje bi se slekla iz svoje kože, če bi se lahko. Tako grem pač spati s kurami. Ali pa takoj za njimi.
No, pa lahko noč. :)
Kaj je sprožilo ugibanja? Pomanjkanje tekaškega dnevnika?
Pri tistih, ki me večkrat vidite(jo) v živo, je za ugibanja že malce prepozno, saj je že kar na daleč očitno. Moj trebuh, ki je že v ne-nosečem stanju za 4 mesece velik, je v trenutnem 13 tednu že za kakih 6 mesecev izbočen. Sploh po kosilu.
Torej: bo, bo. :) Enkrat sredi januarja.
Kot napisano v naslovu, je bilo načrtno nenačrtovano, saj se po vseh mukah, ko smo načrtovali Reneja, tega nisva več pripravljena iti. Če bo - bo, če ne bo - ne bo. Itak ne bo. Tako sva si predstavljala. But guess what.
In moram povedati, da je občutek kar malce nenavaden. Kar nekaj časa sem rabila, da sem se navadila na idejo, da spet raste nekaj malega v meni, kar bo že čez nekaj mesecev vpilo in zahtevalo vso pozornost zase. Kdo se je zdaj tega spomnil? Pri tretjemu te še malce bolj zaskrbi, kako bomo vse to nafutrali in došolali. In ko se z mulcema sprehajam in imam že zdaj polne roke dela, mi ni jasno kako bomo to izpeljali. No, ampak nekako bomo že.
Če povem po pravici, sem se prav zares začela veseliti dojenčka šele pretekli teden, ko sem na UZ videla že čisto pravo malo bitjece. Srček, želodček, utripajoča popkovnica in tiste simpatične male, suhcene nogice z nesorazmerno velikimi podplatki. Neverjetno že tretjič grem skozi to in sem še vedno presenečena kako hitro se mala brezoblična packa na ekranu spreminja v čisto pravega dojenčka. Neverjetno.
Neverjetno je tudi, kako se vlečejo ti prvi trije meseci, z "jutranjo" slabostjo. Jutranja my ass. Slabo mi je po vsem kar pojem. Srečna sem edino takrat ko jem. Po nekaj minutah pa udari slabost. Pa ne za bruhat slabo. Samo slabo. In neke vrste zgaga, ki jo čutim prav v čelu. Najbolj bizarno pa je to, da mi je slabo po vodi. Ko si umijem zobe in spijem še kozarček vode zraven, mi začne kar obračati. Obup. V prvem mesecu sem se zredila že 3 kg, samo zato, ker mi je bilo najmanj slabo po kruhu. In potem sem jedla kruh petkrat na dan in bila ves čas lačna. HB sem kmalu ugotovila, da mi je še najmanj slabo po solatah in zdaj jem solate za večerjo in zadržujem težo na prvih treh kilah. Tokrat si ne bom dovolila, da se zredim za več kot 10 kg. That' the plan.
In utrujenost. Vsak večer sem tako utrujena, da postanem kar živčna v svojem telesu. Če bi se lahko, bi se najraje bi se slekla iz svoje kože, če bi se lahko. Tako grem pač spati s kurami. Ali pa takoj za njimi.
No, pa lahko noč. :)
torek, 9. julij 2013
Morje
Ker smo se letos žal odpovedali konkretni dozi morja in počitnic, izkoristimo vsako priliko, da se kam uštulimo. Konec junija smo tako izkoristili praznični teden in sprejeli povabilo starih prijateljev, da se jim za nekaj dni pridružimo na Krku.
Čeprav je bilo vreme bolj prvomajsko, komarji pa prav tropski smo preživeli nadvse prijetne štiri dni. Fantje so se zabavali, Enej se je celo namakal prav po dopustniško (kaj pa otrok ve, kaj je mrzla voda). Jaz sem komaj zadnji dan zbrala zadostno količino vročih sončnih žarkov, da me je kopanje v tisti mrzli vodi sploh dovolj zamikalo, da sem se za nekaj minut namočila.
Prijetno je bilo za nekaj dni odklopiti od vsakdana in nadoknaditi mesece in mesece, ko se nismo videli. Kolikor smo sploh uhiteli ob (pre)kratkih večerih ko otroci niso (pre)več vpili in ko burja ni (pre) več pihala.
Jarci, hvala vam za gostoljubje! Super je bilo!
Čeprav je bilo vreme bolj prvomajsko, komarji pa prav tropski smo preživeli nadvse prijetne štiri dni. Fantje so se zabavali, Enej se je celo namakal prav po dopustniško (kaj pa otrok ve, kaj je mrzla voda). Jaz sem komaj zadnji dan zbrala zadostno količino vročih sončnih žarkov, da me je kopanje v tisti mrzli vodi sploh dovolj zamikalo, da sem se za nekaj minut namočila.
Prijetno je bilo za nekaj dni odklopiti od vsakdana in nadoknaditi mesece in mesece, ko se nismo videli. Kolikor smo sploh uhiteli ob (pre)kratkih večerih ko otroci niso (pre)več vpili in ko burja ni (pre) več pihala.
Jarci, hvala vam za gostoljubje! Super je bilo!
nedelja, 7. julij 2013
Faza
Pogosto ko se pogovarjamo z mamicami in začnemo jamrati nad mulci ugotavljamo, da očitno gredo ravno skozi neko fazo... Faza ko rastejo zobje, ko ne slišijo, ko hočejo vse sami, faza ko noče nič sam... še dobro, da imamo faze. Sicer bi lahko bile nesposobne mame in bi imele nevzgojene mulce, ki počnejo točno tisto kar se jim zahoče.
Vsakič ko vzamem Eneja čez poletje iz vrtca računam na romantična jutranja prebujanja, pozne zajtrke med prijetnim klepetom in potem preživimo prijetne poletni dan, najraje nekje v Beli.
Ampak ne. Nekje na začetku mene zagrabi ideja, da je treba kaj dobrega skuhati, mulca pa navaditi na rutinska gospodinjska opravila, za katera je že dovolj star. Praznjenje pomivalnega stroja, smeti, zalivanje rož... take zadeve.
In potem pol dneva vpijem jaz, druge pol dneva vpije on, četrt časa me ignorira in četrt cuka Reneja, da vpije.
In na neki točki sem že tako utrujena in sita vsega, da se mi zdi, da sem zasrala na celi črti.
Ampak potem vem, to je šele prvi teden. Počasi se bomo ulovili. In potem bo romantično... tudi ta faza bo minila. Le to ne vem, ali meni ali njemu.
Vsakič ko vzamem Eneja čez poletje iz vrtca računam na romantična jutranja prebujanja, pozne zajtrke med prijetnim klepetom in potem preživimo prijetne poletni dan, najraje nekje v Beli.
Ampak ne. Nekje na začetku mene zagrabi ideja, da je treba kaj dobrega skuhati, mulca pa navaditi na rutinska gospodinjska opravila, za katera je že dovolj star. Praznjenje pomivalnega stroja, smeti, zalivanje rož... take zadeve.
In potem pol dneva vpijem jaz, druge pol dneva vpije on, četrt časa me ignorira in četrt cuka Reneja, da vpije.
In na neki točki sem že tako utrujena in sita vsega, da se mi zdi, da sem zasrala na celi črti.
Ampak potem vem, to je šele prvi teden. Počasi se bomo ulovili. In potem bo romantično... tudi ta faza bo minila. Le to ne vem, ali meni ali njemu.
sobota, 6. julij 2013
Maraton Franja
Uf, to je ena taka objava z veliko zamudo, ki pa jo moram objaviti.
Pomembna statistika. :)
Na letošnjem Maratonu Franja je Enej, praktično brez treninga, povsem sam, brez pomoči, prevozil vseh 25 km družinskega Maratona Franja.
In to v kakih pogojih. Takih, da sta se David in Rene že kmalu po štartu obrnila in šla vedrit v avto, saj smo se peljali naravnost proti grozljivim nevihtnim oblakom.
Zaradi razmišljanja kaj naj, ali naj, kaj sploh... mu je prijateljica Ivana Rosa že kmalu po štartu ušla in potem sva jo celo pot lovila. Seveda neuspešno, ker sva preveč časa zamudila z razmišljanjem.
Prav kmalu se je pošteno ulilo, ampak na srečo ne prav toliko kot so grozili oblaki. Najhuje je bilo v BTC-ju, kjer so čakali tisti, ki so se obrnili. Menda je bila celo toča. In čeprav na poti ni bilo tako hudo, sva bila vseeno pošteno mokra in premražena, saj sva bila povsem nepripravljena na dež. Nekje na pol poti, je bil Enej že pripravljen obupati. Ampak na srečo se je potem na okrepčevalnici dovolj dobro založil z napolitankami, pa še vrečke za smeti sva nafehtala, da sva se oblekla vanju, saj sva že šklepetala z zobmi.
Potem je šlo gladko naprej in na cilju se je že zjasnilo.
Ni kaj, tokratni makaroni so bili pošteno prisluženi. Bravo Enej!
Pomembna statistika. :)
Na letošnjem Maratonu Franja je Enej, praktično brez treninga, povsem sam, brez pomoči, prevozil vseh 25 km družinskega Maratona Franja.
In to v kakih pogojih. Takih, da sta se David in Rene že kmalu po štartu obrnila in šla vedrit v avto, saj smo se peljali naravnost proti grozljivim nevihtnim oblakom.
Zaradi razmišljanja kaj naj, ali naj, kaj sploh... mu je prijateljica Ivana Rosa že kmalu po štartu ušla in potem sva jo celo pot lovila. Seveda neuspešno, ker sva preveč časa zamudila z razmišljanjem.
Prav kmalu se je pošteno ulilo, ampak na srečo ne prav toliko kot so grozili oblaki. Najhuje je bilo v BTC-ju, kjer so čakali tisti, ki so se obrnili. Menda je bila celo toča. In čeprav na poti ni bilo tako hudo, sva bila vseeno pošteno mokra in premražena, saj sva bila povsem nepripravljena na dež. Nekje na pol poti, je bil Enej že pripravljen obupati. Ampak na srečo se je potem na okrepčevalnici dovolj dobro založil z napolitankami, pa še vrečke za smeti sva nafehtala, da sva se oblekla vanju, saj sva že šklepetala z zobmi.
Potem je šlo gladko naprej in na cilju se je že zjasnilo.
Ni kaj, tokratni makaroni so bili pošteno prisluženi. Bravo Enej!
ponedeljek, 1. julij 2013
Naročite se na:
Objave (Atom)