Tita in Adam

Včeraj sta se mi nastavljala Tita in Adam. Tita hote, Adam pa še čisto nehote. Ampak naju je vsake toliko prijazno pozdravil. Med fotkanjem sva se imenitno zabavale in mislim, da se to tudi vidi.

Adam, upam, da kmalu pofotkamo tudi tvoje male nogice. :)

Statistika Rene

18 mesecev
12,7 kg
87,5 cm.

Pri pregledu dečko ni bil pripravljen na sodelovanje.
Povedal pa je eno izmed treh besed, ki jih zna NE (zdaj naj bi jih menda poznal že 20). No saj govori ves čas, a je težko izluščiti semena iz plevela. :) No to sem zdaj grdo napisala. Ampak je res smešen, ko ves čas nekaj žlobudra. Cele stavke v nam tujem jeziku, potem ga pa vsake toliko vsi "razumemo" in se nam zdi, da je povedal nek smiselen stavek, ki je celo v kontekstu pogovora. Kdo bi vedel kaj je res.

Potem je bil še cepljen in takrat je pokazal svojo moč. Tri smo ga držale.
Ko so mu vzeli še kri sta bila pa tudi oba krvava do komolcev. On in gospa, ki mu je kri jemala.
Ampak dve minuti potem je bilo že vse pozabljeno. :)

Sicer moram pa v kratkem posneti en "pokaži kaj znaš" filmček. Ker nekaj je prav zabavnih.

Mjav, naredi prav po mačje. Oponaša helikopter, vlak, opico, avto, kužka, račko, in "Spajdermena" (glej sliko). :)


Pa še ena "izjava" bolj dejanje dneva.
Zadnjič sredi noči strašno zasmrdi iz njegovih hlač in seveda sva oba z Davidom mislila, da bomo morali preobleči plenico.
Pa ga vprašam če se greva preobleč. "NE!" "Dej no, greva se preoblečt!" "NE!"
Ko kar vztrajam, pa se zakoplje k Davidu pod deko, zapre oči in se dela da spi.

Sploh nisem vedela, da so 18 mesečniki sposobni take igre. :)

Vrtec

Naš Enej nikoli ni preveč rad hodil v vrtec.

Najprej je hodil v skupino z otročki, ki so bili skoraj vsi vsaj eno leto pa do dveh let starejši od njega. Tam se ni in ni mogel vklopiti. Vedno je le capljal za njimi. Ko sem šla na porodniško sem ga izpisala in čez poletje je bil doma.

Naslednje leto je po intervenciji v zadnjem trenutku (ko sva z drugo mamo zamenjali mesti) le hodil v skupino z enako starimi. Bolje je bilo a še vedno bi bil raje doma. In ker smo lahko, smo ga čez poletje spet izpisali.

Ampak ko se je vrnil, v njegovi skupini spet ni bilo več prostora zanj in tokrat so ga dali v skupino z mlajšimi. On se je sicer čisto dobro počutil. Končno je bil v poziciji, ki mu ustreza. Vodja. Vendar pa ni bilo opaziti nobenega napredka. Celo nazadovanje. Logično.

Potem sem razmišljala kaj storiti in za vsak slučaj sem dala v vrtec vlogo za premestitev v skupino z njegovimi vrstiniki.
In malo pred novim letom, so me obvestili, da je prostor - v Idriji.

In potem sem razmišljala, se posvetovala in še malo razmišljala. Pisala pluse in minse.
Minus. Spet sprememba.
Minus. Njegova ljubica Suzana. Pogrešal jo bo. (Joj kako se imata rada. Kaj takega pa še ne. :) Tako sta ljubka.)
Minus. Ni bližine starih staršev, več dela.
Plus. Ista starostna skupina.
Plus. Ko se preselimo bo bližje.
Plus. Potem bo itak hodil v šolo v Idrijo, bolje bo če pozna otroke že v vrtcu kot v šoli.

Odločitev. Plusi so močnejši, gremo v Idrijo. Čez novo leto smo mu dali dopust iz vrtca. To obožuje. Suzani smo dali vse kontakte. In v sredo smo šli.

Prvo jutro je bil sramežljiv in zadržan. Ko smo šli popoldne iz vrtca je še vedno trdil, da je Pr'far bolje. Naslednje jutro pa je že hopsal po hodniku in pel: joj kako sem jaz vesel, da sem v Idriji v vrtcu.
In zdaj že vsem razlaga, da je v Idriji bolje.

Juhej. Res me je bilo strah kako bo prenesel. Upam, da se ne veselimo prezgodaj ampak zaenkrat smo vsi navdušeni. Otroci so prijazni, vzgojiteljice so super in igrišče je lepše.  Juhej.

Se mi zdi, da je prav odrasel v teh parih dneh. Naš mulc.

Prednovoletni Piran

Včasih smo ga žurali do jutra.
Potem smo hodili na večerje in v gledališče.
Zdaj hodimo na kosila in izlete.

Naša klapa. Veliko nas je že. :)

Renejeva plesna poza. :)

113

Letošnji zaključek leta je bil res pester. Pa bi pričakovala ravno nasprotno, glede na to, da sem že od sredine decembra izkoriščala neprenosljivih osem dni lanskega dopusta.

Cele dopust je bil eno samo nihanje. Od prijetnega k zoprnemu in nazaj. O vsem lepem bom še poročala, večino trpljenja, fizičnega in psihičnega pa so povzročili poki petard. Ne poki, detonacije. Tresle so se stene, šipe, dvigovalo je pokrove jaškov, budilo nas je iz sladkih sanj.

Poki petard pri meni že itak spadajo v kategorijo "vedno znova in znova", ampak tole kar se je dogajalo letos je bilo pa prava nočna mora.

Falotom s petaradmi (ne petarde, eksplozivna sredstva) pa je bilo povsem vseeno za nas. Metali so jih v nerednih a pogostih intervalih podnevi in ponoči. Enkrat so začeli že ob petih, drugič so se razgreli šele ob polnoči. Ob dveh ponoči je postalo ravno zabavno. Enkrat me je skoraj kap ob štirih zjutraj.  Ni jim bilo mar če jih kdo vidi. O njihovih imenih so že ptički čivkali, vsi smo vedeli kdo so tisti, ki povzročajo najhujše poke. In ker imamo tik pod oknom beznico, za katero pravila ne veljajo, je bil največji žur ravno pred našim blokom.

Bilo je tako hudo, da smo se mnogi krajani že povezali med seboj in se ob vsaki detonaciji obveščali kdo bo/je klical policijo in razmišljali kaj naj storimo. Nismo si pa upali ukrepati na lastno pest, smo le računali na policijo. Mnogi je tudi niso klicali, ker so že vnaprej obupali nad njihovim ukrepanjem. No, mnogi pa nismo. Naivčki.

Sploh jaz sem en tak naivček. Vedno verjamem v dobro ljudi, v teorije zarote ne verjamem, ker ne verjamem, da se zna večja količina ljudi združiti in naklepati in vnaprej planirati. Mislim, da večina dela slabo bolj zato, ker jih baš boli in ker se niti ne poskušajo vživeti v slehrnika. In ker je pač zabavno gledati kako sredi noči zalimani starci  v gatah pri minus deset lezejo na balkon in gledajo kdo jih budi in vpijejo in mahajo s pestmi po zraku.

Ampak od vestnih policajev z nageljni v gumbnicah bi pa pričakovala, da bodo vendarle malce empatični. Če ne drugega, da se nas bodo po mnogih, mnogih, mnogih, mnogih klicih na pomoč vendarle nekoliko resneje odzvali. Ampak ne, o ne.. veste kaj so nam povedali... da je novo leto in da moramo pač potrpeti ker tako pač bo do Silvestovega. Potem bo pa že počasi mir. In če smo bili le preveč sitni in se nismo strinjali s tem, da take petarde/bombe lahko kar tako pokajo, so globoko vdihnili (zraven zavili z očmi, tistemu čez mizo pomignili, da je spet ena zmešana baba na telefonu) in rekli da bodo nekoga poslali. In enkrat so jih menda res. Menda so pol ure sedeli v naši "piceriji" in takrat ni počila niti ena petarda. So nas pa z eksplozijo obvestili kdaj so policaji odšli.

Na Silvestrovo je bilo pa sploh katastrofa. Ker smo pač doma v središču kraja in je bil naš kraj letos zadolžen za novoletno zabavo, smo bili seveda deležni tudi tega, kot že mnogokrat doslej. No biggie. Muska sploh ni moteča, če se zabavajo na placu me tudi ne moti. Ampak seveda je to privabilo tudi naše petardaše. Ti so si dali duška že popoldne, nas na srečo do večera ni bilo doma, ker smo imeli prijetnejše delo, in takrat so jih videli vsi. O imenih natančno obvestili policijo in čakali. In čakali, in čakali. Zunaj pa je pokalo in pokalo in pokalo. Med nastopom Romane Kranjčan, med pavzo, med večerjo, med žurko. Okna so žvenketala, stene so se tresle, nas je ob vsakem poku vrglo pokonci, otroci so jokali, živali so se skrivale. Policije pa od nikjer.

To me je pa res razpenilo. Ker, ko naivček v meni ugotovi, da nima prav. Takrat se pa razpi... Spet sem klicala policijo in jih napenila, da so oni neodgovorni, ker ne ukrepajo. Ker take petarde nikakor ne spadajo v kategorijo 1 petard s pokom, ki so dovoljene v teh dneh. Nikakor. In ker vedo kdo jih meče, pa ne ukrepajo.  Ampak ne, nikakor ne. Oni, po njegovem menju, niso prav nič neodgovorni. In to me je še bolj razpenilo. Aaaa, ampak tu sem potem obupala in samo še čakala na konec in klela vsakič ko so nam kocke med "katanci" kar same zletele iz rok ob vsakem poku.

Malo pred polnočjo pa je sosed šel na plac in zagledal enega od falotov, ki je ravno hotel odvreči svojo molotovko, petardo, whatever. Hotel mu jo je odvzeti, potem se je vmešal še en in še en in začel se je ravs. Potem so policaji pa le prišli... in napisali kazen... sosedu!!! Eat this, naivček! Če mu jo bo po kakem slučaju res treba plačati, nas bo toliko prispevalo zraven, da bomo imeli rezervni sklad za še mnogo naslednjih.

No, to so pa govorice, ampak ko je policaj odhajal od soseda, je menda dobil eno teh petard pod noge. Potem pa so menda popisali in odpeljali enega od falotov. Do jutra je bil potem mir. Ob sedmih pa smo spet doživeli budnico. Res prijeten začetek leta.

Zdaj pa čakamo na odgovor s policije, kako si razlagajo zakon o eksplozivnih sredstvih in pirotehniki, da so take petarde po njihovem mnenju kar dovoljene. Imam občutek, da bomo še kar nekaj časa čakali.

Risar

Enej je med prazniki ponovno odkril veselje do risanja, barvanja, predvsem pa do vlečenja črt po številkah. Od pike do pike. :)

Tekaški dnevnik

Ouje, I did it. In to celo 3 dni prej. Ni bilo potrebo laufat na silvestrovo.
Čeprav sem si ob vsem tem pokanju petard želela, da bi raje kot doma na kavču tekala z lučko po Francoski.

Letošnje leto je bil v tekaškem smislu najboljše leto mojega življenja. Storila sem nekaj, kar si nisem nikdar niti predstavljala da lahko storim. In sicer, več kot enkrat vstala pred šesto zjutraj, se obula in šla teči. Po vsem tem času še vedno ne vidimo posebnega užitka v tem in naslednjih nekaj nedelj si bom vzela zjutraj prosto. My gift from me to me. :) Saj potem ko enkrat tečem je super. Pa svež zrak, sončni vzhodi, veverice in srne, ki jih srečamo. Vse to je super. Zgodnje vstajanje, to pa ni zame.

Aja, pa tega ne smem pozabiti omeniti.
Ker so na Kolektorju organizirali tekmo med svojimi tekači in po kategorijah, sem prvič v življenju dobila pokal. Za prvo (in edino) mesto v kategoriji A. Glede na to, da sem bila edina se mi tole zdi malce brezveze. Če mene vprašate bi moralo dejstvo, da si dosegel prvo in zadnje mesto hkrati izničiti pravico do pokala. Ampak hej, dobila sem ga in to je to. In kar malce nejvoljna sem bila ko so mi ga podelili. Kam hudiča naj jaz zdaj to zadevo pospravim?

Ko sem ga prinesla domov, pa je bil Enej tako navdušen nad njim, da ga zdaj ves čas zlorabljam. Kdor bo prvi v pižami dobi pokal. Kdor bo prvi pospravil igrače, dobi pokal. Kdor bo prvi oblečen dobi pokal.... you get it... Tako da zdaj pravim: POKAL V VSAK DOM! :)

Rezultati tega leta pa so taki, da se, če primerjam sebe zdaj ali sebe pred dvemi leti, počutim kot Tina Maze v letošnji sezoni. :)

V letošnjem letu sem torej pretekla 1000 km, mogoče kakega več, ko nisem imela ure sabo.
Vsega skupaj sem tekla 107 ur, 18 minut in 28 sekund s povprečno hitrostjo 9, 3 km na uro (vključno s hojo med intervali opa. :))
Porabila pa sem menda 51.000 kalorij.

Za naslednj leto si bom postavila cilj 1200 km, ker sem letos začela teči šele spomladi.
Kakega maratona zaenkrat nimam v planu, rada pa bi izboljšala čas na polmaratonu in na 10 km. tam okrog 1:45 bi rada šla na 21.

Kako bo šlo, vas bom pa sproti obveščala. Kakopak.

Pa srečno, uspehov, zdravja in izrabljenih superg polno novo leto!