Praznovanja

Februarja praznuje skoraj pol žlahte. Najbolj smo praznovali Atijev rojstni dan, ki je dobil kar dve torti (no eno od tega je bil tiramisu). In čudovito darilo, ki ga je vesela tudi mami. Nov (rabljen) objektiv za fotoaparat. Takega za portrete, tako da lahko pričakujemo, da se bo kvaliteta fotk na blogu nekoliko dvignila.

Vse najboljše: David, Miha, Oskar, Staramama iz Zadloga (za častitljivih 95), Mateja,...

Izjava meseca februarja

A nisi magu vidit?

Primer:
Ati: "Enej, a greš spat?"
Enej: "Ne! A nisi magu vidit?"

Mami: "Bova naredila predpasnik, da boš lahko brisal mizo, pospravljal (op.p. v tem uživa, odložte telefone!),..."
Enej: "Pa kuhau! A nisi magla vidit?"

Smučanje

Danes nas je sonce že tako prijetno grelo, da je res že skrajni čas, da objavim naše smčarske fotke.

                                                             Druga smučarska karta

Ker je Enej že lani prvič stal na smučkah, smo letos komaj čakali na prvi sneg. Ko nas je januarja prvič razveselil, smo najprej poskušali na Vojskem, a smo hitro ugotovili, da je naš malček že prevelik, da bi ga nosili v hrib in se moramo poslužiti tehnike.



Ko je lepega januarskega dopoldneva posijalo prvo sonce, sem fantinca, kar sredi dopoldneva, vzela iz vrtca in hop na smučišče Cerkno. Od Tite sva si sposodila vajeti in že sva bila pripravljena za sedežnico. Enej je bil čudovit: potrpežljiv, učljiv in vztrajen, vse dokler naju ni premagala utrujenost in lakota.

Montaža vajeti

Na sedežnico

Vajo sva ponovila še nekaj dni kasneje, v družbi male, pogumne Karoline in njene mamice, ki sta naju šibali na celi črti. Žal nam vreme na ta dan ni bilo preveč naklonjeno in nas je prepihalo in prezeblo, da smo kar hitro pobegnili v zavetje koče.

Sredi februarja, po dooolgem planiranju, pa se nas je kar lepa družbica odpravila v Kranjsko goro na podaljšan vikend. Moram povedati, da me smučarsko ta kraj ni preveč navdušil, proge so kratke in naprave počasne, tako da sem krepko preplačala tistih par voženj, za ketere sem zbrala motivacijo. Tudi Enej je bolj užival v smučarskem vrtcu kot na sedežnici, pa tudi tu je težko ostati zbran, ko pa je toliko obsmučarskih aktivnosti.

 

 

Še bolj kot smučanje, pa nas je nas je navdušil bazen. In že komaj čakamo na poletje!

Japkožer

Verjeli ali ne, naš mulo vsak dan pohrusta vsaj eno jabolko. Raje več.

Maškarce

Očitno bo moj zapis o letošnjih smučarskih užitkih še kar čakal in čakal, upam, da ga ne prehiti pomlad. Ampak pomlad naj vseeno pohiti. Dost mam tega snega čez Vrh Gore! Dost! A zakaj čaka? Ker bi morala pofotkati Enejevo čisto prvo smučarsko karto. Pa je ne! Ma sej bom!

No, tudi naše maškare so delno povezane z smučarskimi užitki. Takole sta se v soboto po Kranjski gori sprehajala gospod Muc in gospod Slon.

Tu pa je šel gospod Muc na pustno rajanje s kolegi iz vrtca.

Spanje

Že pred časom sem se hvalila, kako da smo Eneja navadili spati v svoji postelji, pa se mulo ni tako hitro dal. Kmalu se je spet vsak dan ponoči prisvaljkal ves zaliman v najino posteljo in nama kradel dragocene centimetre in minute spanca. In to vsako noč kakšno uro prej, na koncu je bil tam že takoj, ko sva za sabo zaprla luč.

Med prazniki pa sem poskusila novo finto.

Najprej sem mu dovolila, da je 14 dni spal kar pri meni, da je mamina postelja izgubila svoj čar in se je odvadil prebujanja sredi noči.
Prve dni me je nenehno spraševal: "Mami a si pijazna? A bom sou spat u mamice poteja? A zej takoj? A bom pj mamici ninau? A sm biu piden?"

Atija sva v vmesnem času poslala v Enejevo posteljo, da si je malce svoj "pukl naglihau".

Ko je bilo Novoletna noč mimo in je bil od vsega žuranja prijetno utrujen, pa sem mu vrgla kost in vztrajala. Njegovo superduper posteljico smo iz postelje z baldahinčkom spremenili v visoko posteljo, (med postavljanjem sem ugotovila, da se da tudi ikeine zadeve narobe zložit in sem, namesto da bi odšrafala en šrauf in prišraufala dve stopnički, razšraufala celo posteljo, nazaj do navodil na strani 1, in spet nazaj), ki se mu zdi blazno nobel in je čisto važen ko leze gor. Za vasak slučaj smo tla naokoli dobro obložili s peno, dodali babyfon, da sem ga slišala takoj ko se je zbudil in jo mahnil proti ven, in ga prestregla že na pol poti, da mamine postelje sploh videl ni.

In glavna finta? Kafe!

Ta misel se mi je utrnila, zadnjič na "kavi" s Špelo. Midve sva naročile vsaka svoj čaj, Enej pa: "KAFE!", ko mu je kelnarca prinesla dva deci kakava ga je od navdušenja, da je dobil kavo, na dušek izpraznil, da ga je še celo pot do doma "tibuh bubau".

Tako sem mu že zvečer, pa še parkrat ponoči, obljubila, da če bo do jutra počakal v svoji postelji, bo zjutraj, tako kot to med vikendom dobi mami (ker težje vztaja kot ati ;) ), dobil kafe v posteljo.
Pa še mal odgovarjanja na takšna in podobna vprašanja: "A sm cis maj zapan? A ni vec tama? Bom cist maj ninau?!" Nekaj nočnih lučk "kjer ga mami gleda", polno posteljo nagačnenih živali in...

In glej ga zlomka, zjutraj smo zasačili mulca, kako leži v postelji, gleda v luft in čaka na svoj kafe. Tako je zdaj že, 10 dni in vsako noč bolje spimo in zdaj si pa že upam trditi, da smo po vseh mukah (o katerih vam sploh ne bom govorila) končno vsak v svoji postelji.

IHU IHU (Enejev JUHU)!

Zimske radosti

To sezono vedno sneži ob nepravih trenutkih. Ko ni praznikov ja, ko so prazniki ne. Namesto, da bi med dopustom trenirali mišice in tanjšali telo na snežnih planjavah, smo jih mehčali na kavču. Takoj ko se začne delovni teden in se vozim čez edino cesto, poleg Vršiča, ki je zaradi snežnih razmer zaprta (sicer le) za priklopnike pa že spet veselo sneži.

Vseeno nam je nekajkrat uspelo tudi malce uživati na snegu.

Včeraj npr., sva za pot od vrtca pa do doma, ki je je vsega skupaj za cca.200-300 m, porabila dve uri in pol.
Vmes pa smo bili kreativni.

(foto: Tita Stanek Zidarič)

Tudi sankali smo že in delali angelčke. Juhej!