Ker je Enej že lani prvič stal na smučkah, smo letos komaj čakali na prvi sneg. Ko nas je januarja prvič razveselil, smo najprej poskušali na Vojskem, a smo hitro ugotovili, da je naš malček že prevelik, da bi ga nosili v hrib in se moramo poslužiti tehnike.
Ko je lepega januarskega dopoldneva posijalo prvo sonce, sem fantinca, kar sredi dopoldneva, vzela iz vrtca in hop na smučišče Cerkno. Od Tite sva si sposodila vajeti in že sva bila pripravljena za sedežnico. Enej je bil čudovit: potrpežljiv, učljiv in vztrajen, vse dokler naju ni premagala utrujenost in lakota.
Montaža vajeti
Na sedežnico
Vajo sva ponovila še nekaj dni kasneje, v družbi male, pogumne Karoline in njene mamice, ki sta naju šibali na celi črti. Žal nam vreme na ta dan ni bilo preveč naklonjeno in nas je prepihalo in prezeblo, da smo kar hitro pobegnili v zavetje koče.
Sredi februarja, po dooolgem planiranju, pa se nas je kar lepa družbica odpravila v Kranjsko goro na podaljšan vikend. Moram povedati, da me smučarsko ta kraj ni preveč navdušil, proge so kratke in naprave počasne, tako da sem krepko preplačala tistih par voženj, za ketere sem zbrala motivacijo. Tudi Enej je bolj užival v smučarskem vrtcu kot na sedežnici, pa tudi tu je težko ostati zbran, ko pa je toliko obsmučarskih aktivnosti.
Še bolj kot smučanje, pa nas je nas je navdušil bazen. In že komaj čakamo na poletje!
O,o. Si bla pa res pridna.
OdgovoriIzbrišiSmo se tut mi že kr mal načekal. :)
Mi bi tudi :)
OdgovoriIzbriši